logo

C. G. Jung in njegova teorija v praksi

Screen Shot 2017-02-16 at 22.14.58

C. G. Jung, cca 1940. Vir: Interfoto Alinari.

Kaj je analitična psihologija?

Analitična psihologija je izraz, ki ga je psihiater Carl Gustav Jung uporabil za svojo psihoanalitično teorijo in psihoanalitično prakso. Za to ime se je odločil zato, da bi se razlikoval od Freudovega načina psihoterapije, imenovanega preprosto ‘psihoanaliza’.

Ker je Freudova psihoanaliza kasneje postala tudi osnova za različne druge psihoanalitične pristope, se za analitično psihologijo pogosto uporablja tudi izraz Jungovska (psiho)analiza ali globinska psihologija. Ne glede na to, kateri izraz uporabljamo, je bila za Junga analiza poskus uravnoteženja zavednih in nezavednih elementov naše psihe.

To je oblika psihoterapije, pri kateri analitik in stranka/pacient skupaj delata z nezavednimi in zavednimi vsebinami z namenom vzpostavljanja psihološkega, čustvenega in splošnega življenjskega ravnotežja. Namen je zmanjšati psihološko trpljenje in težave ter izboljšati povezavo med posameznimi deli psihe. Gre za terapijo z odprtim koncem, kar pomeni, da se lahko začnemo ukvarjati z neko temo, sčasoma pa se lahko pokaže, da je bistvo drugje.

Proces sam je primeren za različne neprijetnosti in stanja, prav tako je primeren za ljudi, ki želijo psihološko napredovati in se poznati. V srcu Jungovske analize je ideja, da povežemo zavedno in nezavedno na način, ki nam prinaša boljše poznavanje sebe ter omogoča občutenje novih vrednot in življenjskega smisla.

To občutenje ni nujno dramatično. Ravno zaradi globine procesa pa je občutek stika s sabo pogosto trajen. Analitična psihologija na človeka in njegovo življenje gleda dolgoročno in kot na celoto, ki se je sposobna sama regulirati, ko je sistem dobro vzpostavljen.

Rubikova kockaKako taka analiza deluje?

Za analitično psihologijo je pomembno, da so srečanja redna in dovolj pogosta. Število srečanj se prilagodi individualni situaciji, a je navadno najmanj enkrat tedensko. Terapija traja tako dolgo, kolikor potrebuje proces sam; težko je predvideti, kako dolg naj bo. Terapije se ne podaljšuje nesmiselno dolgo, so pa procesi začetka, globinske analize in zaključka enako pomembni. Zelo pomembno vlogo ima odnos med psihoterapevtom in stranko/pacientom. Načela zaupnosti in spoštovanja so tu na prvem mestu.

Naravno je, da med procesom naše stanje za nekaj časa postane težje, kajti takrat se globinsko ukvarjamo z najbolj perečimi problemi naše stvarnosti. V varnem okolju s terapevtom, ki mu zaupamo, je to lahko zelo zdravilno. Fokus terapije je načeloma na sedanjosti z občasnimi (po potrebi) vračanji v preteklost ali raziskovanjem nezavednega.

Čeprav so si jungovski psihoterapevti različni med seboj, proces navadno vključuje raziskovanje specifičnih aspektov psihe. Jungovski analitiki jih imajo v mislih, a jih navadno ne omenjajo tekom analitične ure.

PSIHA je skupek vseh psiholoških procesov, tako zavestnih kot tistih izven zavesti.

EGO je center zavesti, katerega razumevanje je omejeno na zavedne procese.

SEBSTVO (SELF) je center celotne psihe in vključuje tako naše zavedno kot nezavedno. Je arhetipsko in kot vsi arhetipi komunicira z nami prek naših občutkov in simbolov. Analitično delo gre prek meja ega in želi ustvariti odnos med egom in sebstvom tako, da se psiha počuti uravnovešena in živa.

PERSONA je naša socialna identiteta, ki jo pogosto enačimo z egom. Analitično delo vseeno razlikuje med obema. Tako vidimo, da smo mnogo več kot socialna vloga, ki jo sicer igramo v družbi.

SENCA vsebuje nezavedne aspekte naše osebnosti, ki so bili iz različnih razlogov izgubljeni (odcepljeni, zavrnjeni, potisnjeni) ali še nikoli integrirani. Če identificiramo in najdemo te nezavedne, neprepoznane ali zavržene dele sebe, imamo več možnosti, da bomo lahko prevzeli odgovornost za rešitve svojih problemov. Ko integriramo svoje nezavedne dele, lažje prevzamemo življenje svoje roke. Ta del procesa je zelo poživljajoč. Jung je bil mnenja, da je integracija, sprejemanje svoje sence, proces, ki prinaša največ upanja za posameznika in za družbo kot celoto.

Jung je definiral tudi dva druga osnovna arhetipa (prapodobi), ki se pogosto pojavita v naših sanjah ali fantazijah. To sta anima in animus, ki definirata našo nezavedno predstavo o ženskah (pri moških) in o moških (pri ženskah), imata tudi razvojno funkcijo pri individuaciji in sta povezana s področjema čustvovanja in volje. Neraziskana nas lahko sabotirata in nam otežujeta življenje. Ko se začnemo zavedati teh pomembnih notranjih aspektov naše psihe in se z njima povežemo, nas začneta podpirati in odpreta nova polja mišljenja, čustvovanja in izražanja.

Neil Simone Tutt'Art@

Neil Simone Tutt’Art@

V čem je jungovska analiza drugačna od drugih oblik analize?

Osnovni namen je izgradnja vitalnega odnosa med zavednimi in nezavednimi deli, tako da se psiha lahko venomer razvija. Po Jungu nezavedno ni zgolj odlagališče za potisnjene spomine, Jung je nezavedno videl tudi kot izvir, studenec psihične energije in naše zdravilne moči. Kot psihiater je dobro razumel, kako težava ali travma v naši zgodovini vpliva na nas. Vseeno je poudarjal, da moramo gledati tudi v prihodnost in biti v stiku z našo individualno potrebo po razvoju, ki jo vsak človek nosi v sebi.

Kot druge oblike analize Jungovska analiza priznava pomen spolnosti, travme, bolečine, jeze, nemoči … in vseh aspektov vsakodnevnih medsebojnih odnosov. Vendar pa tudi spoštuje našo potrebo po kreativnosti ter iskanju pomena, duhovnosti, simbolike in splošne rasti kot bistvenega vidika človeške psihe.

Po Jungu se simptom razvije, ko smo ujeti v stare vzorce in ne uspemo integrirati kreativnih potencialov znotraj svoje osebnosti. Pogosto nas ti simptomi motivirajo, da začnemo z analizo. Če ne razumemo globljega vzroka teh simptomov in se fokusiramo samo na njihovo odstranjevanje, se bodo težave pojavile na drug način – kot čustvene blokade, problemi v odnosih, pri delu itd.

Za ustvarjanje povezave z nezavednim, kjer se skrivajo vzroki, jungovski psihoanalitiki uporabljajo simbole, ki se pojavljajo v strankinih/pacientovih fantazijah, sanjah …Veliko teh podob je arhetipskih, lahko se pojavljajo v mitologiji in drugih tradicijah. Delo s tovrstnimi simboli generira energijo, ki rodi impulze po raziskovanju novih dimenzij in možnosti ter posledično dejanj; ta pa vodijo k osebni transformaciji. Sprememba tako poteka odznotraj navzven.

Pri čem lahko pomaga analitična psihologija?

Občutki nemoči in nefunkcionalnosti v vsakdanu ali na delovnem mestu, nezadovoljstvo z odnosi, občutki manjvrednosti ali utesnjenosti, stres, depresivno razpoloženje, strahovi, konfliktni odnosi, napadi panike, motnje spanja, predolgo trajajoči ali prepogosti občutki jeze, strahu ali žalosti in podobno – to so razlogi, zaradi katerih ljudje največkrat poiščemo pomoč.
Jungovska analiza je posebno uporabna pri raziskovanju in razumevanju sebe ter pri iskanju življenjskega smisla.

© Tina Turk | 2018