Dvakratna polna luna v znamenju Strelca! V obdobju enega meseca! To je izjemno nenavadno sporočilo gledano iz vidika astrološke simbolike. Že dvojna polna luna v roku enega sončnega znamenja se zgodi ‘once in a blue moon’, se pravi skoraj nikoli. Dvakratna polna luna v istem znamenju pa je še redkejša. Zato najprej nekaj o pomenu znamenja Strelca, ki je, simbolično gledano, radodarni pokrovitelj te dvojne lune.
Polne lune simbolno gledano ponudijo psihološki prostor za ekspanzijo, donositev, zaključek in začetek. Prostor za uvide in za razumevanje, zaokroženje, odsevanje notranjega sveta v zunanjem in obratno. Strelec je tisto znamenje, ki ga zanima resnica, širša slika, pravičnost, pojem svobode in podobne etično in moralno obarvane teme. Posveča se tudi duhovnim in filozofskim ter psihološkim temam. Duhovno izkušnjo jaz imenujem izkušnjo Spoznanja. (V tem času in prostoru je beseda ‘duhovnost’ v naših glavah pa tudi logistično in politično ter finančno pogosto tesno povezana z religioznimi organizacijami, čeprav sama po sebi ne spada nujno tja, poleg tega pa je prepogosto zlorabljena).
V vsakem primeru gre za tisto Resnico, ki jo sami začutimo in ki jo želimo živeti. To je resnica Spoznanja, ki je notranji dogodek. Do nje pridemo preko kombinacije življenjskih izkušenj, čustvene zrelosti in spoznanj na podlagi lastnih doživljanj. V t.i. Vodnarjevi dobi, v katero se pomikamo vedno globlje, kjer kraljuje indvidualnost, je najpomembnejše, da razumemo, kaj ta pravzaprav pomeni.
Individualnost, ki jo potrebujemo razviti, ni egocentričnost, ni egoizem ali ignoranca vsega, kar ni znotraj naših najožjih interesov. Ravno nasprotno, individualnost, ki jo iščemo, je globoka povezanost z drugimi – vendar na nam lasten način. Kaj naj torej iščemo pri sebi?
Iščimo pristnost, kajti ta je zagotovilo za uspeh. Obe polni luni v znamenju Strelca, ki se bosta zvrstili v maju in juniju, odpirata neke vrste okno vase. Ta čas je zelo primeren, da uravnovesimo energije vseh spremenljivih znamenj, ki so letos precej vpletena v vsa možna dogajanja. Trenutno obdobje kliče po introspekciji in po fokusu navznoter.
Kako pa vemo, kdaj se preveč ukvarjamo z drugimi in premalo s sabo? Kdaj samo servisiramo druge, namesto, da bi sami bili polno vpleteni v to, kar počnemo?
Odgovor je: kadar se ne zabavamo pri tem, kar počnemo. Kadar ni nobenega notranjega občutka veselja ali zadovoljstva. Ne glede na to, ali delamo v porodnišnici ali mrtvašnici -ali kjerkoli vmes – ko smo pri delovanju prisotni s svojim srcem, doživljamo občutke zadovoljstva, veselja in humorja. Filozofija Strelca nas opozarja, da se v življenju ne smemo jemati preresno in da smo pomembni tudi sami, kljub miselnim širinam in globinam, ki jih morda raziskujemo. Po drugi strani ponuja lahkotnost, s katero to dosežemo, in preko te lahkotnosti se povežemo tudi s strelčevo senco – njemu nasprotnim znamenjem Dvojčka. Ne pozabimo iti na kavo, na klepet, ‘mikro-management’ našega dne je prav tako pomemben kot velika slika naše življenjske Resnice. Strelec, kjerkoli ga imamo v rojstni karti, lahko dobro združuje te teme, če ohranjamo širšo sliko in smo v stiku z igrivostjo, spontanostjo in avtentičnostjo.
Ko smo pristni, ne rabimo mask, in takrat energija teče z lahkoto, prav tako privabimo v življenje prave ljudi za našo realnost in tudi ne izgubljamo časa s tem, kar bi lahko bilo, kar bi moralo biti ali kar naj ne bi bilo … kajti v fizičnem smislu stvari samo so, ali pa niso. Saturn je v Strelcu celo leto in preko njega se dogaja materializacija, zato je pomembno, da razvijemo praktičnost in vaje ter disciplino in vztrajnost. Filozofiranje namesto delovanja ne bo prineslo rezultatov, za ‘bluzenje’ zdaj ni pravi čas. Torej – vprašajmo se, kje želimo delovati, in tam ohranimo preprostost. Stvari so ali niso. Vse vmes je izguba energije, razglabljanje v fazi materializacije ni produktivno, ampak je žongliranje s krivdo, občutki nekompetentnosti in podobnim.
Ko smo pristni, navadno lahko najdemo točko poguma v sebi, ta pride iz področja, kjer se res imamo radi. Vsi imamo neko področje, kjer smo se sposobni sprejeti in ceniti. Če ga še ni videti, ga najdimo s pomočjo drugih. Od tam lahko gradimo naprej. Počasi, z ljubeznijo in vztrajno. To ne pomeni, da ne uživamo v vsakdanu in v tem, kar smo tukaj in zdaj. Vsakič, ko se zakvačkamo v negativne misli, se lahko spomnimo, da obstaja več v našem življenju kot ta trenutni problem ali trenutno počutje. Da je vse to precej spremenljivo. Zato tudi ni usodno, ker ne traja! Edino kar je lahko trajno in usodno je naš odnos do sebe. Na primer, da se sami vsak dan po nepotrebnem obsojamo. Nesprejemanje sebe. Jeza, ki ni izražena ali vsa čustva, ki niso dobila pozornosti.
Pravi individualizem torej ni egocentričnost, je samo-ljubezen, sprejemanje sebe, in posledično drugih. Zavedanje, da smo vsi skupaj in vsak posebej vedno točno tam, kjer rabimo biti! Zavedanje, da je Življenja veliko več, kot ga mi lahko trenutno vidimo prinese neke vrste olajšanje.
To je tudi opomnik, da je včasih dovolj, da gremo na kratek sprehod ali kavo, da se vseh teh dejstev zavemo. Tu je na delu je preprosta strelčevska energija, ki povezuje nasprotja in ima sposobnost globoko uporabne duhovnosti.
V tem obdobju lahko marsikoga tudi odnese v idealizacijo in napihnjeno razmišljanje o sveti pravičnosti in podobnih nesmislih. Energije so dramatične in močne, ne glede na to, v katero smer jih usmerjamo, zato je pomembno, da jih usmerjamo modro.
Edina sveta pravičnost je pravzaprav Ljubezen. To je zakon, ki ga je nemogoče prekršiti in je varovalka naši nečimrnosti in nekompetentnosti. Interpetacij je seveda mnogo, ampak za začetek bi lahko sprejemali različnosti in to je dobra osnova za bolj ‘napredno’ in zavestno ljubezen do drugega, ki je morda še nismo sposobni.
Nihče točno ne ve, kako je biti nekdo drug, lahko pa poskrbimo zase znotraj tega, kar vemo o sebi. S tem imamo zagotovo dovolj dela in ne rabimo kriviti drugih za naša stanja, ter jim tako dajati moči nad sabo. Ko ne obsojamo drugih, se čudežno spletejo tudi sprejemanja in razumevanja, ki so osnova vsake napredne civilizacije. In tja si želimo, mar ne?
