Kaj je identiteta? Je to stanje duha, biološka zvestoba telesu, morda predanost kulturi, iz katere izhajamo? V tem času prihajajo vedno pogostejše na dan pojmi kot so nebinarna (spolna) identiteta in drugi pojmi, katerih pomeni imajo jasno skupno sporočilo – ljudje ne želijo biti določeni s spolom, družbeno vlogo ali idejami drugih, kako naj se sami počutijo in kako naj delujejo.
Pri spolnosti smo navadno najbolj občutljivi, saj je ena bolj intimnih tematik, a ne gre vedno za spolno temo, saj smo ljudje več, kot telo. Duša in psiha je pravzaprav edini utelešeni zavestni hemafrodit, saj ima možnost sočasnega delovanja obeh (s)polov – tako ženske kot moške komponente, jing in jang, uravnoteženega animusa ali animo … imen za to je več.
C. G. Jung je s pojmom INDIVIDUACIJA začel psihodinamsko reformacijo v zahodni Evropi, kjer je bilo v njegovem času gledanje izven okvirja skupne družbene resničnosti skoraj neobstoječe. Na glavno mesto psihološkega razvoja je postavil individualno zavedanje sebe. To se dogaja preko kontrasta s splošno družbeno normo, na katero se ta proces sicer opira, a jo istočasno želi preseči in se od nje delno ‘odriva’. V preprostem jeziku: išče način, kako biti sam svoj in hkrati del družbe, kako najti v sobivanju in univerzalnih temah smisel tudi zase.
Pri procesu jungovske analize tako posameznik v spremstvu, a samostojno, išče svojo identiteto in najde svoj pomen. Ko ga ima, se lahko smiselno umešča v skupno družbo. Za sobivanje je potrebna določena doza prilagodljivosti, a INDIVIDUIRANI človek ne povozi sebe zaradi volje drugega, ampak se prostovoljno prilagodi do mere, ki je zanj svobodno sprejemljiva, ker je sposoben videti širšo sliko in brez večjih težav zmore delovati za kolektivno dobro.
Iskanje ni omejeno na spolno identiteto, se je pa zanimivo spomniti, da starejše oblike družbenih sobivanj niso bile tako omejevalne, kot je trenutna družba. Ameriški staroselci so imeli več spolov, veliko ljudi je bilo imenovanih ‘two spirit’ in so imeli dobro mesto v družbi, saj so veljali za ljudi, ki zmorejo več različnih perspektiv. Ostale variacije na temo identitete so bile različne in skupaj je bilo pet teh fluidnih možnosti identitete. Pet! Poraja se vprašanje, zakaj je moderni evropejec tako prestrašen ob raznolikosti? Zakaj je težje modernemu človeku imeti identiteto, s katero se dobro počuti? Zakaj se počuti, da nima dovolj izbire, in to v svetu, ki je poln ponudb vseh vrst?
Človek potrebuje čas, da razvije svojo identiteto in potem potrebuje še to, da je sprejet. Morda v družbi, kjer se obnašamo, kot, da smo mi gospodarji časa, teh možnosti ne uspemo razviti. Veliko in radi tudi govorimo o avtentičnosti. A prava avtentičnost je na nek način naša dušna želja in hkrati obveza, da prinesemo v družbo tisto, kar smo v resnici, v svoji resnici.
Sobivanje v sprejetosti je raj na zemlji, ki ga vsi iščemo, a (zaenkrat) nismo vsi pripravljeni zanj delovati.