Izbrati človeka/psihoterapevta ali psihoterapevtsko metodo?

Katera vrsta psihoterapije je najboljša? Katera najhitreje ‘dela’? H komu naj grem? Po kakšnem ključu naj izberem pravega psihoterapevta? Katera metoda je najboljša zame? Ta vprašanja so tako pogosta, da je tema zrela za svetovalno storitev (ki jo tudi ponujam). Tu želim na kratko osvetliti, na kaj bodite pozorni, če se odločite za psihoterapijo.

Kako izbrati in kaj vprašati
Prvo pravilo je, da si izberete človeka, ki vam je prijeten, ob katerem se počutite varno in s katerim boste po potrebi pripravljeni deliti svoje najbolj neprijetne in pereče skrivnosti. Za raziskovanje svojega počutja si lahko vzamete čas, nekaj terapevtskih/analitičnih ur ob začetku terapije (pet ur je primerna številka) je lahko namenjenih oceni svojega počutja. Veliko terapevtov tudi samih predlaga tak začetek, saj je izrednega pomena, da se v psihoterapevtskem odnosu počutite varno in udobno. Če tega ne bo, mečete proč svoj čas in denar, zato si vzemite čas za presojo. V nekaterih fazah terapije lahko pride do odpora in jeze, kar je del procesa. Takrat je ključno, da terapevta ne menjate. Na začetku pa je modro, da poskrbite za svoj občutek varnosti.

Pri zlorabah je ta naloga (izbira varnega odnosa) težja, saj ljudje, ki so doživeli zlorabo (ne glede na to ali je čustvene, psihične ali fizične narave) težko presodijo, kaj je zanje dobro in varno, saj se tega niso mogli naučiti in nimajo te izkušnje. Poskusite se pozanimati pri kom, ki ga poznate in obiskuje psihoterapijo, kakšne osebe so njihovi terapevti, in se odločite za nekoga, ki je nežen, neinvaziven in potrpežljiv.

Predpogoj za to, da se nekdo imenuje psihoterapevt, pa ni le to, da je prijeten, čustveno varen, uvideven in da zna dobro poslušati, temveč tudi, da ima določena znanja. Zato imate pravico do tega, da se pozanimate o ozadju človeka, ki vas bo spremljal v procesu večjih življenjskih sprememb. Tako lahko na uvodnem pogovoru vprašate: kakšno izobrazbo ima vaš potencialni psihoterapevt? Koliko svoje, osebne psihoterapevtske izkušnje ima za seboj? (Določene smeri niso zahtevne v tem pogledu, je pa ključno, da ima psihoterapevt dovolj globoko samopoznavanje in sposobnost samorefleksije. Tako se bo lahko res posvetil vašim problemom, brez da ga zmedejo lastne vsebine. Hkrati bo pokazal globoko mero razumevanja, ki jo ima predvsem nekdo, ki je sam šel skozi ta proces). Lahko vas tudi zanima, če hodi v supervizijo in h komu, koliko let izkušenj ima, ali dela na skypu ali v živo in podobno.

Do kod sme seči psihoterapevtski odnos?
Osebne terapevtove teme niso področje, ki ga je smiselno nagovarjati, ker s tem odvzamemo psihoterapevtskemu procesu določeno funkcijo. Preveč prijateljski odnos tudi ni priporočljiv, zaradi dvojne vloge terapevta. S svojimi bližnjimi morda ne želite ali ne zmorete deliti vseh svojih vsebin, zato ste tudi izbrali profesionalca. Če ta postane prijatelj, bo prilika za psihoterapijo zapravljena, saj prijateljev in zelo pomembnih oseb ne želimo izgubiti. Določene vsebine, ki bi bile pomembne za vašo osebno spremembo, tako lahko nezavedno izpustite in se s tem prikrajšate za izkušnjo varnega psihoterapevtskega odnosa. Zato psihoterapevti tudi ne delamo psihoterapij s svojimi bližnjimi, prijatelji in družinskimi člani. Prav je, da to veste, vedno pa je psihoterepevt tisti, ki mora paziti na vsebine tega, kaj deli z vami in imeti zdravo distanco, kljub ljubečemu odnosu. To ni vaša naloga.

Pristopi in primernost
Pozanimajte se o lastnostih določenih pristopov. Predstavite svojo težavo in vsak psihoterapevt vam bo na uvodni uri znal okvirno svetovati glede primernosti pristopa. Predstavil bo specifike dela ter kaj je moč in šibka točka pristopa. Če tega ne zna, pojdite drugam.

Pristopi so si med seboj lahko zelo različni – od vedenjsko kognitivnih, ki so usmerjeni bolj na obnašanje in imajo hitrejše rezultate, do klasičnih psihoanalitičnih, ki prek dolgotrajnega odnosa lahko prinašajo globlje osebnostne in nevro-psihološke spremembe. Ne glede na to, kaj potrebujete, se najprej pozanimajte o pristopu in premislite, kaj je vam blizu. Analitični pristopi so manj invazivni in s tem tudi manj aktivni (s strani terapevta). Niso svetovalno usmerjeni, kar je lahko plus ali minus za vas. Kognitivni pristopi se tradicionalno ukvarjajo pretežno z dimenzijo razuma in obnašanja, so pa včasih izjemno praktični. Somatsko orientirani pristopi so nagnjeni k metodam, ki preko telesa prinesejo stik z občutki. Pogosto jih je dobro kombinirati s pogovorno terapijo.

Težava, ki jo imate je najverjetneje povezana z občutki, ne z vašimi razumskimi sposobnostmi. Zato bodite pripravljeni na to, da sprememba zahteva določeno soočenje z neprijetnimi čustvi. Pomembno je, da ločite med tem, kaj je vsebina procesa (npr. soočanje z neprijetnimi čustvi) in način (npr. invaziven, neprimeren, hiter … ali prijeten, sočuten, vaši situaciji ustrezen). Pri načinu imate vedno tudi vi lahko besedo.

Kolikšna je vrednost terapij
Pomembna je tudi cena. Če niste pripravljeni vložiti vase ali pa ste pripravljeni vlagati vase manj kot npr. v svoj avto, je to samo po sebi lahko simptom. Če po drugi strani ne verjamete, da psihoterapija deluje, če stane manj kot tisoč evrov na mesec, tudi to nekaj pove o vaši samopodobi. Nenapisano pravilo med psihoterapevti je, da imajo različne cene za ljudi, ki imajo posebne življenjske situacije, zato preverite, kako je s tem. Ne jemljite osebno, če nižja cena trenutno ni mogoča. Navadno je nekaj ur na teden rezerviranih za tako delo in mogoče so zdaj zasedene.
Na koncu poleg izobraženega terapevta, ki vam osebnostno ustreza, šteje predvsem razmerje med načinom, ki vam je blizu (ali veste, da je dober za vas) in ceno, ki ste jo pripravljeni plačati. Najpomembneje je, da odločitve ne sprejema vaš partner, starš, šef, otrok ali zdravnik, ampak da je odločitev res vaša.

Obiskovanje psihoterapije ni poraz, temveč ravno obratno – jemanje osebnostne moči in življenja samega v svoje roke.