logo

Kaj je analitična psihologija – Jungovska psihoanaliza

Screen Shot 2017-02-16 at 22.14.58

C. G. Jung, cca 1940. Vir: Interfoto Alinari.

KAJ JE ANALITIČNA PSIHOLOGIJA?

Analitična psihologija je izraz, ki ga je Carl Gustav Jung uporabil za njegovo psihoanalitično teorijo in psihoanalitično prakso. Ime je uporabil zato, da bi se razlikoval od Freudovega načina psihoterapije, imenovanega preprosto ‘psihoanaliza’.

Ker je Freudova psihoanaliza kasneje postala tudi osnova za različne druge psihoanalitične pristope, se za Analitično psihologijo pogosto uporablja tudi izraz Jungovska (psiho)analiza. Ne glede na to, kateri izraz uporabljamo je bila za Junga analiza poskus uravnoteženja zavednih in nezavednih elementov naše psihe.

To je posebna oblika psihoterapije, pri kateri analitik in stranka/pacient skupaj delata z nezavednimi in zavednimi vsebinami z namenom vzpostavljanja psihološkega, čustvenega in življenjskega ravnotežja nasploh. Namen je zmanjšati psihološko trpljenje in težave ter izboljšati povezavo med deli psihe. Gre za terapijo z odprtim koncem, kar pomeni, da se lahko začnemo ukvarjati z neko temo, sčasoma pa se lahko pokaže, da je bistvo drugje.

Proces sam je primeren za različne neprilike in stanja, prav tako je primeren za ljudi, ki želijo psihološko napredovati in se poznati. V srcu Jungovske analize je ideja, da povežemo zavedno in nezavedno na način, ki nam prinaša boljše poznavanje sebe ter omogoča občutenje novih vrednot in življenjskega smisla.

To občutenje ni nujno dramatično. Ravno zaradi globine procesa pa je občutek stika s sabo pogosto trajen. Analitična psihologija na človeka gleda dolgoročno in kot na celoto, ki se je sposobna sama regulirati, ko je sistem dobro vzpostavljen.

 

Rubikova kockaKAKO TAKA PSIHOTERAPIJA DELUJE?

Za analitično psihologijo je pomembno, da so srečanja redna in dovolj pogosta. Število srečanj se prilagodi individualni situaciji, a je navadno najmanj enkrat tedensko. Terapija traja tako tolgo, kolikor rabi proces sam in je težko predvideti, kako dolg naj bo. Terapije se ne podaljšuje nesmiselno dolgo, so pa procesi začetka, globinske analize in zaključka enako pomembni. Zelo pomembno vlogo ima odnos med psihoterapevtom in stranko/pacientom. Načela zaupnosti in spoštovanja so tu na prvem mestu.

Naravno je, da med procesom naše stanje za nekaj časa postane težje, kajti takrat se globinsko ukvarjamo z najbolj perečimi problemi naše stvarnosti. V varnem okolju s terapevtom, ki mu zaupamo, je to lahko zelo zdravilno. Fokus terapije je načeloma na sedanjosti, z občasnimi (po potrebi) vračanji v preteklost ali raziskovanjem nezavednega.

Čeprav so jungovski psihoterapevti različni med sabo, proces navadno vključuje raziskovanje specifičnih aspektov psihe. Jungovski analitiki jih imajo v mislih, a jih pogosto ne omenjajo tekom analitične ure.

PSIHA je skupek vseh psiholoških procesov, tako zavestnih kot tistih izven zavesti.

EGO je center zavesti, katerega razumevanje je omejeno na zavedne procese.

SEBSTVO (SELF) je center celotne psihe in vključuje tako naše zavedno kot nezavedno. Je arhetipsko in kot vsi arhetipi komunicira z nami preko naših občutkov in simbolov. Analitično delo gre preko meja Ega in želi ustvariti odnos med Egom in Sebstvom, tako, da se psiha počuti uravnovešena in živa.

PERSONA je naša socialna identiteta, ki jo pogosto enačimo z Egom. Analitično delo vseeno razlikuje med obema. Tako vidimo, da smo mnogo več kot socialna vloga, ki jo sicer igramo v družbi.

SENCA vsebuje nezavedne aspekte naše osebnosti, ki so bili iz različnih razlogov izgubljeni-odcepljeni, zavrnjeni-potisnjeni ali še nikoli integrirani. Če identificiramo in najdemo te nezavedne, neprepoznane ali zavržene dele sebe, imamo več možnosti, da bomo lahko prevzeli odgovornost za rešitve svojih problemov. Ko integriramo svoje nezavedne dele lažje prevzamemo rešitve v svoje roke. Ta del procesa je zelo poživljajoč. Jung je bil mnenja, da je integracija, sprejemanje svoje Sence proces, ki prinaša največ upanja za posameznika in za družbo kot celoto.

Jung je definiral tudi dva druga osnovna arhetipa (prapodobi) ki sta pogosto v sanjah ali naših fantazijah. To sta Anima in Animus, ki nastopata vedno pri nasprotnem spolu in definirata našo nezavedno predstavo o ženskah (pri moških) in o moških (pri ženskah). Neraziskani nas lahko sabotirajo in nam otežujejo življenje. Ko se začnemo zavedati teh pomembnih notranjih aspektov naše psihe, in se z njimi povežemo, nas začnejo podpirati in odprejo nova polja mišljenja, čustvovanja in izražanja.

Neil Simone Tutt'Art@

Neil Simone Tutt’Art@

KAKO JE JUNGOVSKA ANALIZA RAZLIČNA OD DRUGIH OBLIK ANALIZ?

Osnovni namen je izgradnja vitalnega odnosa med zavednimi in nezavednimi deli, tako, da se psiha lahko venomer razvija. Po Jungu nezavedno ni zgolj depozit za potisnjene spomine, Jung je nezavedno videl tudi kot izvir, studenec psihične energije in naše zdravilne moči. Kot psihiater je dobro razumel, kako težava ali travma v naši zgodovini vpliva na nas. Vseeno je poudarjal, da moramo gledati tudi v prihodnost in biti v stiku z našo individualno potrebo po razvoju, ki jo vsak človek nosi v sebi.

Kot druge oblike analize Jungovska analiza priznava pomen spolnosti, travme, bolečine, jeze, nemoči … in vseh aspektov medsebojnih vsakodnevnih odnosov. Vendar pa tudi spoštuje našo potrebo po kreativnosti, iskanju pomena, duhovnosti in splošne rasti kot bistven aspekt človeške psihe.

Po Jungu se simptom razvije ko smo ujeti v stare vzorce in ne uspemo integrirati kreativnih potencialov znotraj naše osebnosti. Pogosto nas ti simptomi motivirajo, da začnemo z analizo. Če ne razumemo globljenga vzroka pod temi simptomi, in se fokusiramo samo na odstanjevanje simptomov, se bodo težave pojavile na drug način – kot čustvene blokade, problemi v odnosih, na delu … itd.

Za ustvarjanje povezave z nezavednim, kjer se skrivajo vzroki, Jungovski psihoanalitiki uporabljajo simbole, ki se pojavljajo v strankinih/pacientovih fantazijah, sanjah … in tako naprej. Veliko teh podob je arhetipskih, lahko se pojavljajo v mitologiji in drugih tradicijah. Delo s tovrstnimi simboli generira energijo, ki rodi impulze po raziskovanju novih dimenzij in možnosti ter posledično dejanj, ki vodijo k osebni transformaciji. Sprememba tako poteka odznotraj navzven.

 

 Kje lahko pomaga analitična psihologija?

Občutek nemoči in nefunkcionalnosti v vsakdanu ali na delovnem mestu, občutki manjvrednosti, predolgo trajajoči ali prepogosti občutki jeze, strahu ali žalosti, stres, občutki utesnjenosti, depresivno razpoloženje, strahovi, konfliktni odnosi, napadi panike, motnje spanja in podobno – to so področja, kjer ljudje največkrat poiščejo pomoč.

Tina Turk is practitian of analytical psychology and psychotherapy in her private practice in Ljubljana, Slovenia. She is interested in psyche, symbols, arts and somatic work, especially with trauma-related problems.