Maske in rituali —  vrata k širšemu jazu

Zakaj ljudje v ritualih nosimo maske in zakaj so za pusta to pogosto strašne maske?

Na prvi pogled so maske strašne z namenom, da bi ‘prestrašile zimo’. Zima in tema v naravi okoli nas, pa nas privede tudi v stik z notranjo temo in hladom, saj ljudje nismo ločeni od svojega okolja. Od doživljanja tega okolja pa je odvisno naše notranje, psihološko življenje (ta izkušnja je tista, s čimer se t.i. jungovska psihologija največ ukvarja.)

Kadar ljudje uporabljamo rituale, preko njih simbolično in kultivirano izživimo svojo drugo (tretjo, četrto…) plat. Začutimo lahko svoje fantazije, želje, strasti, pa tudi strahove, svoje neizražene želje po moči, destrukciji in zadovoljimo potrebo po povezanosti s svojo notranjo temačnostjo. Naša ‘temačnost’ je lahko jeza, strah, agresija, nemoč … in podobna čustva, ki tudi potrebujejo biti slišana in do določene mere izživeta, saj so DEL NAS.

V ritualih lahko pridemo v stik s to ‘temno’ kvaliteto v sebi in jo izrazimo na kultiviran način. Rituali imajo točno določeno temo in namero. Pri pustnem ritualu gre za npr. za kompleksne teme, ki so vsakdanje dosegljive, pa o njih pogosto ne znamo dobro govoriti: življenje/smrt, moč/nemoč, začetek/konec … zato so maske še toliko bolj raznolike in kontrastne. Ritual je pra-pojav, ki je na nek način z eno nogo vedno v kulturnem in zgodovinskem zapisu, z drugo pa v individualnem doživljanju tega.

Maska nam omogoči, da si za trenutek, za čas rituala, nadenemo ‘drug obraz’. Zavedamo se, da to nismo mi, kar pa ne pomeni, da istočasno ne čutimo, doživljamo drugače, kot ponavadi – vstopimo v vlogo, ki smo si jo nadeli skupaj z masko. To je pojav, ki je starejši in močnejši od nas. Zbudi se nekaj ‘pra’ v nas, in za nek čas smo del večjega, skoraj numinoznega procesa, ko pridemo v stik z neznanim delom sebe, ki vseeno obstaja in sam od sebe zaživi preko vloge, ki si jo nadanemo z masko. Nadeti si masko in prevzeti neko vlogo je lahko zelo močna izkušnja. Ko si jo snamemo, se moramo včasih opomniti, da je vloge konec – to izkušnjo pozna vsak, ki je bil udeležen v kakršni koli igri, od otrok, profesionalnih igralcev, igralcev družabnih iger in udeležencev v psihodrami.

Rituali so povezani z instinkti in z naravo ter ritmi časa. Ko je tèma na vrhuncu, jo preganjamo in gremo spet proti svetlobi. Strašnost je nujno potrebna, da zavestno krepimo svojo moč nad tèmo in jo znamo sprejeti, tako zunaj kot znotraj nas. Če nismo v stiku s svojo PSIHOLOŠKO senco, ta pride na svoj izbran in nekultiviran način, ki ga je težje kontrolirati – preko strahov v obliki rasizma, zlorab, vojn, manipulacije … itd.

Zato ljudje potrebujemo različne rituale in ceremonije, pomembni so za našo psiho, ne gre za neumnost, ker je nekdo nekje rekel, da ples prinese dež ali odnese zimo. Rituali so povezanost z različnimi aspekti sebe na simbolni ravni. Ko jih uporabimo, določenih stvari ne rabimo doživeti in izraziti (acting out) v vsakdanjem življenju oz. zadovoljimo svoje potrebe po drugih aspektih sebe, zato nas na nek način tudi lahko zaščitijo pred sicer družbeno nesprejemljivimi vzgibi. Pravilno uporabljeni rituali dobro opravijo več pomembnih funkcij. Več delov sebe, kot lahko zaživimo, bolj celostni smo. Bolj smo psihološko široki, čustveno globoki in umsko prožni.

Če ritualom odvzamemo pomen ali jih povezujemo z religijo ali primitivnostjo ali drugimi zadevami, ki nam niso blizu, se prikrajšamo za izkušnjo zelo pomembnega stika s sabo.