Čustvena odgovornost (pd)

Kako smo lahko odgovorni do svojih čustev? Tako, da jih opazujemo, raziščemo in nanje primerno odreagiramo.

Naša čustva pač so kakršna so, in z zatajitvijo le-teh ali sprenevedanjem glede njih se odrečemo velikemu delu sebe in precej zanimivim in pomembnim informacijam o tem, kako funkcioniramo. Seveda to ne pomeni, da moramo vsakomur povedati, kako čutimo do njih ali kakšna čustva v nas vzbujajo. Je pa to pomembno za nas, kajti to so naši notranji ključi, ki – če jih opazimo in razumemo – postanejo rešitve naših vedenjskih rebusov, ki se tako radi skrivnostno pojavljajo ravno na področju čustvovanj.

Ta del je torej naša naloga in tu se skriva omenjena odgovornost.
Če se želimo torej resnično spoznati, je najpomembnejše razumeti svoja čustva, kajti naše čustvene reakcije so bistveno kompleksnejše in naša logika čustvovanj bolj zapletena kot vsako še tako vrhunsko razmišljanje – posledice pa so praviloma globlje.
Svoja čustva moramo skratka nujno spoznati – deljenje le-teh pa je opcijsko … :-)

Poleg tega smo si s samo-opazovanjem sčasoma na jasnem tudi, kako doživljamo čustva drugih in dodaten bonus je, da lažje spoznamo tiste načine vedenja, ki nam odgovarjajo. Obnašanje je namreč – poenostavljeno gledano – družbena koda za izražanje dinamike svojega čustvovanja. Izraža tako vsebino kot obliko tega, kar mi nosimo v sebi, in oba faktorja sta enako pomembna.

Če npr. izpostavimo strast – strast je lahko brezglavo divjanje v pogubo z vulkanom v prsih in viharjem na ustnicah.
Lahko pa je posvečeno, poglobljeno, vztrajno delovanje v smeri, kamor te pripelje globok notranji ogenj, ki si ga prepoznal kot smerokaz svojih najvišjih vrednot.

Obe definiciji strasti sta popolnoma legitimni, vendar nekdo, ki prepozna podoben način delovanja, ne bo rabil dolgo, da bo preko izražanja čustev prepoznal sorodno dušo. Slej ko prej namreč naše vedenje definira naš način sodelovanja v odnosih, interakcije z ljudmi spet vzbujajo čustva, ta pogojujejo naše reakcije in te so spet opisane kot vedenje. Zato nikakor ni vseeno, kako reagiramo, kajti naše obnašanje je lahko skoraj popolnoma naša lastna kreacija, kar pa za čustva sama ne velja. Če želimo spremeniti karkoli na tem področju, seveda začnemo pri sebi.
Z lastno spremembo obnašanja postopoma dobimo drugačne povratne informacije iz okolice, tako posledično začnemo tudi drugače reagirat, in, končno, tudi čustvovat. Kjerkoli začnemo v tem krogu je v bistvu vseeno, važno je, da vztrajamo pri tistemu delu, ki se ga najprej odločimo vzeti pod drobnogled.

Na sliki: krajinska instalacija, avtor neznan.
< nazaj na Kolumne