logo

Darilo bolečine (pd)

regratVsi, ki stopamo po izbrani duhovni poti, se srečujemo z večjimi količinami sprememb. Nekatere so hitre in neopazne, druge postopne in prijazne, ampak slej ko prej pridemo do točke, ko nas stvari pošteno pretresejo, ko ni nič lahkotnega in svetlega v trenutku, ki ga preživljamo, ko bi z veseljem zavrteli čas nazaj in se spravili v varno (čeprav morda precej zatohlo) naročje vsega starega in poznanega.

Seveda to dolgoročno ne poskrbi za premike – zato tudi vztrajamo ali se vračamo na svojo pot spremembe in poskušamo znova. Neizogibno se v takih situacijah razvoja srečamo tudi z globokimi bolečinami. Zakaj so potrebne? Razlogov je več. Sprememba, ki je resnično korenita – kot že ime pove – v nas najprej doseže izkoreninjenje ‘starega’. Vsak, ki je kadarkoli vrtnaril ali vsaj nabiral regrat, ve, kako globoko lahko sežejo korenine ene take (na videz nežne) rastlinice.

Ko pa govorimo o naših čustvenih in psiholoških koreninah, pa so te lahko zelo globoke. Lahko segajo še pred naš čas, v psiho naših staršev, ki so nam podajali neko globoko zakoreninjeno in skrbno negovano idejo ali čustvo, ki ga mi v določenem trenutku nismo več prepoznali kot svojega in ga želimo odstraniti. In to je milorečeno težko, pogosto pa tudi boleče.

Ta korenina, oz. ‘družinski zaklad’, ki je največkrat najbolj varovana skrivnost družine, je istočasno vedno ključ do pomembne življenjske lekcije. Bolečina nam v takih stanjih pomaga prepoznati resnost situacije. Včasih je tako močna, da je skoraj fizična, v vsakem primeru pa je čustvena in psihološka. Takrat smo pretreseni, počutimo se brez temeljev, kot, da nam je nekdo sesul svet ali ukradel vse, kar je domačega, prijetnega in varnega.

V takih trenutkih je zelo pomembno imeti stalno pred očmi, da se spreminjamo po lastni želji in da je to proces, ki traja. Naredimo si varno okolje, obkrožimo se z ljudmi, ki nas spodbujajo in si dajmo realne časovne okvirje za našo spremembo. Ne pričakujmo preveč in bodimo ljubeznivi do sebe. Če ne vemo, kako, poiščimo nasvet ali podporo, ki nam bo stala ob strani. Skratka – za vsako res globoko spoznanje je potreben čas in pogum. Tisti pogum, ki po definiciji ne pomeni odsotnost strahu temveč odločitev, da je navkljub strahu pomembnejše napredovati.

Vsako izkoreninjene starih, slabih navad ali čustvenih odzivov, ki nam ne koristijo več, je neke vrste rana. Medtem, ko jo celimo, pa se potrebujemo počutiti varno. Če delamo spremembe zavestno, se na to lažje pripravimo. Poleg tega je pomembno, da se medtem tudi ukvarjamo s tem, kakšni bodo naši novi načini delovanj. Vesolje naravno ne pozna vakuuma, in vsako odsotnost nečesa je potrebno nadomestiti z nečim novim. V njivo, iz katere smo izkoreninili ‘staro’, nasadimo torej ‘novo’. To je torej tudi primeren čas za afirmacije, avtogeni trening ipd.

Še en razlog za bolečino je preprosto ta, da je vsako pomembno spoznanje neke vrste ‘rojstvo’. Lahko je ta ‘porod’ navidezno hiter in trenuten, večinoma pa je posledica dolgotrajnih življenjski predpriprav.

Spoznanja tiste vrste, ki nastanejo šele po ločenosti svojega jaza od idej okolja (staršev itd), so redko lahkotna in iskriva ‘aha-trenutek’ spoznanja, ampak se v resnici za njimi skrivajo leta padcev, nerazumevanj, bolečin in podobnih neprilik. Ko se vse to nabere, pa pridemo lahko naenkrat do točke premika in vse zgleda hipno. Razlog za to dolgotrajnost je, da so to globoka čustvena spoznanja, ki so del naše poti osamosvajanja, postajanja Jaz, čustvenega odraščanja, naše lastne resnice in zato nam jih ne more predstaviti nihče drug. Potrebno je, da jih notranje, izkustveno začutimo in da nas pretresejo dovolj močno, da jih ne samo razumemo, ampak resnično zaživimo. To je pomemben korak v osebni evoluciji :-) !

Za primerjavo lahko damo nekoga, ki ve, da ima v družini nagnjenje k srčni bolezni, a vseeno ne zaživi zdravo do lastnega prvega infarkta. Iz duhovnega stališča je pot naših čustvovanj in razmišljanj popolnoma enaka. Dokler se nam nekaj ne zgodi, tega ne bomo resnično ponotranjili. Tako je naše lastno ‘prerojevanje’ lahko zelo raznoliko. Karakter bolečine je povsem osebnega značaja in kar je nekomu lahko, je drugemu težko, vsako spoznanje, ki ga pridobimo pa je neprecenljivo.

Veliko darilo, ki nam ga bolečina prinese, in podari za vedno in zavedno, je torej Modrost.
Z Modrostjo pa pride tudi jasno védenje, da ne rastemo navkljub bolečini – ampak prav zaradi nje.

 

 

Na sliki: krajinska instalacija, avtor neznan.
< nazaj na Kolumne

Date: 09 decembra, 2013