Družinske dragocenosti in druge neizogibnosti (pd)
Ali je vse, kar je tradicionalno in staro tudi vredno prostora, ki ga zavzema? To vprašanje velja tako za navlako na podstrešju ali v kleti našega doma, kot tudi za tisto v naših glavah, čustvih in telesu. O telesnem čiščenju vemo morda še največ. Tudi glede sproščanja čustev je tabujev na srečo vedno manj. Kako pa je z našimi prepričanji, samim izvirom naših čustvovanj, kakšno je stanje duha? Kaj je tisto, kar nevede a vztrajno nosimo s sabo?
Veliko naših prepričanj pravzaprav ni naših. Ko se odločimo raziskati in potegniti mejo med prepričanji t.i. pomembnih ostalih (prijatelji, parterji … predvsem pa predniki vseh vrst) in našimi prepričanji, se odločimo, da bomo našli, spoznali in postavili svoja lastna merila. Ta naš osebni sistem vrednot je tisti, ki nas od tu dalje definira in se razvija z nami do konca našega življenja. To seveda ni nekaj statičnega, vseeno pa določa kako čustvujemo, kako razmišljamo in kako povezujemo stvari med sabo.
Neizogibno je, da bomo sestavili svoj lastni duhovni zaklad šele, ko skupnega, družinskega odpremo, ko dvignemo pokrov na tisti skrinji na zaprašenem podstrešju in ga prepoznamo takega, kot resnično je – skupek starih sporočil. Tudi ta sporočila so za nas lahko izjemno pomembna, ampak šele, ko jih podrobno pregledamo in izluščimo, kar je bistvenega. Takrat lahko razumemo, kaj nam pomenijo, ker smo jih raziskali ter s tem ozavestili. Zavest je filter, ki nam pomaga ohraniti in nadgraditi tisto, kar je vrednega in odstraniti tisto, kar nas ovira na poti do naše individualne resnice.
Duhovni zaklad namreč ni samo nekaj kar odkriješ, ali ti zapustijo predniki. Je tudi nekaj, kar dolga leta sestavljaš, zbiraš in pogosto v nekem trenutku tudi sam nekomu na nek način podariš. Večinoma je to neke vrste informacija ali modrost, ki jo zavestno želimo nekomu zapustiti ali z nekom deliti. Gre se za spoznanja, čustva in ideje o konceptih, ki se nas globoko dotaknejo. Če nam je kdo podaril svoj zaklad, nam je torej ponudil, kar je lahko dal, mi pa prejeto prebiramo, filtriramo in dodajamo sebe v našo lastno zapuščino.
To (nam lastno) ‘novo’ skupaj s prečiščenim ‘starim’ tako postane naš osebni duhovni zaklad. Metafora s skrinjo na podstrešju je vseeno bistveno lažja kot resnično poglobljeno brskanje po naši čustveni in psihološki dediščini, zato je transformacija pravi ključ do sprememb. ‘Ne odstranjuj, ampak spreminjaj’ – bi bil osnovni napotek za zmanjšanje trenja ob (re)definiranju osebnih vrednot. Ne gre namreč takoj metati stran vsega, kar nam ni več všeč. Ko raziskujemo kaj nam je blizu (a še ne lastno) smo v obdobju, ko rabimo strukturo – pa čeprav staro. Drugače obstaja nevarnost, da začasno ostanemo brez občutka za to, kdo smo, kaj predstavljamo in kako funkcioniramo, kar lahko povzroči veliko zmede. Ko raziščemo, kdo smo, pa lahko te novonašle meje jasno postavimo.
Zelo pomemben (čeprav ne vedno cenjen ali zaželen) del družinske duhovne zakladnice so vzorci razmišljanj in čustvovanj, ki smo jih prevzeli od naših prednikov in jih moramo nujno ozavestiti, če se jih želimo osvoboditi – in prav tako, če jih želimo uporabiti. Če ne zaupamo konceptu reinkarnacije, nam že naša družinska kronika dogodkov precej jasno pokaže, v kateri smeri je potrebno delovati.
Z ozaveščanjem razumemo in materializiramo naše dane potenciale, s kvalitetno komunikacijo pa razrešujemo gordijske vozle družinskih molkov ali nenavadnih rebusov, v katerih se znajdemo. Oboje je pomembno za naš osebni in skupni razvoj. Vsakič, ko delujemo, delujemo za vse nas – če pa je to zavestno, smo v veliko večji prednosti.
Dokler naših odločitev ne materializiramo namreč nimajo nobene izrazne moči. Naša dejanja v končni fazi vplivajo na vse naše najbližje, zato ne bomo nikoli osamljeni ob žetvi sadov svojega dela – in to ne glede na to, ali se vsi vpleteni tega sploh zavedamo. Ko sprejmemo svoje mesto v družini – in si ga tudi vzamemo – postane potovanje z namenom izbiranja lastnih vrednot vznemirljiva in neskončna pustolovščina, ki je popolnoma in samo naša.
Bon voyage :-) !
Na sliki: Kastracija Urana, Giorgio Vasari
