Duhovni premik: Vipassana meditacija
Vipassana je deset-dnevna meditacija v tišini, ki se izvaja na skoraj identičen način po celem svetu in je neprofitnega značaja. Ta sistem dela na sebi je vzpostavil pionir posvetne meditacije S.N. Goenka ( 30. 1. 1924 – 29. 9. 2013), za katerega se je ravno v času njegove smrti letos jeseni zbiralo podporo za Nobelovo nagrado za mir. Tečaj poteka v popolnoma izoliranem okolju, z natančnimi navodili ob podpori učitelja ter vodje tečaja, ki so 24-ur dnevno na voljo vsakemu udeležencu te izjemne izkušnje. Ni pogojena z vero ali kakršnim koli prepričanji, temelji na dognanjih Bude in je priložnost za posvetnega človeka, da -vsaj za kratek čas- izkusi samega sebe in se zbliža z virom lastne biti. Vipassana je pot lastne transformacije skozi opazovanje sebe. (‘Selftransformation through selfobservation’).
Ko sem se odločila za ta globok poseg v svoj notranji svet, sem predvsem iskala način, kako bi umirila svoj podivjani um. Nisem vedela, za kaj točno gre, samo to, da si deset dni v tišini, v izolaciji, in da je urnik precej asketski – in to se mi je zdelo dovolj dobro. Pričakovala sem, da bo fizično naporno in bila malo v strahu glede zelo posvetnih stvari: ‘Bo hrane dovolj? Bom lahko dovolj spala? Kaj, če se zmotim, in začnem govorit?’
Ko pa sem bila tam in začela konkretno delat na sebi po dani metodi, sem z veseljem opazila, da so te omejitve najmanjši od problemov in predstavljajo samo podporo, nobene ovire. Vipassana je zelo močna izkušnja na čisto vseh nivojih. Na zunanjem, osnovnem, človeškem nivoju, se predamo tihemu sobivanju z ostalimi ženskami (ali moškimi, če smo moškega spola), ki po desetih dneh tišine prinese zanimive rezultate – kljub tišini se na nek način precej poglobljeno povežemo.
Nivo sposobnosti opazovanja zraste čez vse predstave, poleg tega nam tovrstno druženje nudi enkratno priložnost za to, da presežemo vse iritacije in izgovore, da ne moremo meditirat v miru, da se ne moremo skoncentrirat, da je narobe to ali ono. Zagotavljam, da po nekaj dneh sicer vse ljudi, njihova kašljanja, hrkanja, presedanja, opletanja … slišimo in vidimo, vendar nas enostavno nič več ne moti. Notranji svet je toliko bolj zahteven od zunanjega, da zmanjka časa in energije, da bi se ukvarjali z ostalimi. Za moj s kontrolo obseden nemirni um je bilo preseganje tega zelo blagodejno in pomembno, zato je že samo to ena velika točka premika, četudi se ne bi zgodilo nič drugega.
Seveda pa naredimo mnogo več. Vipassana temelji na dveh (izmed večih) osnovnih učenj Bude: da je vse, kar je fizičnega, minljivo ter da je treba svet jemati tak, kot je, in ne tak, kot si mi želimo, da bi bil.
Pancha sila – pet vzdržnosti v obdobju Vipassane
Temelji tudi na razmišljanju, s katerim se strinja večina filozofij – da je navezanost osnova vseh vrst človeških mizerij. Zato ponuja način, kako preko fizične izkušnje doživeti (tega ne morem dovolj poudariti!), kako minljivo je vse. Če izkusimo to v lastnem telesu, ki je eden najbolj intimnih delov ‘sebe’, in ponotranjimo to modrost, imamo veliko lažjo pot do nenavezanosti v vseh situacijah vsakdanjega življenja, ki vedno naravno zrcalijo našo notranjo naravnanost in občutenje.
Zakaj je to pomembno? Ker je sprejemanje kakršnega koli stanja osnova in predpogoj za spremembo le-tega. Kar torej dosežemo je to, da po treh dneh opazovanja svojega dihanja in določenih vaj, ki se jih naučimo, razvijemo izjemno senzibilnost za dogodke in reakcije znotraj svojega telesa. Nauk Vipassane trdi, da naša podzavest ni nedosegljivo dno ledene gore, ampak pridno skladišči vse, kar doživljamo – v našem telesu. Tako mi v bistvu imamo dostop do podzavesti, in jo lahko ozavestimo, vendar se moramo naučiti to zaznavati.
To zahteva malo več razlage, ravno zaradi svoje enostavnosti, kajti pot do tega spoznanja je vseeno precizna in kompleksna.
Kdo smo mi? Kaj je Jaz? Na fizičnem nivoju je naša funkcionalnost pogojena z našimi petimi čuti in umom. Naša podzavest sprejme, kar zaznajo naši čuti, in situacijo opredeli večinoma precej preprosto: ‘dobro’ ali ‘slabo’. Na telesnem nivoju na ‘dobro’ odreagiramo s prijetno senzacijo, na ‘slabo’ pa z neprijetnim občutkom. Naše telo torej na nezavednem nivoju vedno odreagira na vse, kar se nam zgodi.
Naporno postane ob dejstvu, da zavestni um procesira 40 bitov informacij v sekundi, podzavestni pa je sposoben sprejeti 40 MILIJONOV bitov informacij v sekundi. Tako vse, kar se nam zgodi, pridno in nevedno skladiščimo v našem telesu, nakar to vlada našim navadam, reakcijam … in nam nasploh.
O tem se strinja veliko modrecev, med njimi tudi Jung s svojo mislijo ‘dokler ne ozavestimo podzavestnega, nam bo le-to vladalo in imenovali ga bomo Usoda’.
S. N. Goenka, utemeljitelj Vipassane kot jo danes poznamo
Zaradi nevednosti torej pride do te navezanosti, o kateri je govoril Buda, in modrost Vipassane je v tem, da nam nudi možnost, da preko opazovanja svojega telesa in reakcij ozaveščamo to, kar naše telo skladišči. Začnemo torej opazovat najgloblji nivo uma, ki je – fizična senzacija, sprožena preko podzavesti. S tem, ko se naučimo, da prefinjene signale v našem telesu občutimo, smo naredili prvi korak. Naslednji je, da jih ne ovrednotimo, ampak samo opazujemo.
S tem, ko ne reagiramo na prijetno ali neprijetno, zmanjšujemo navezanost, kajti večina naših odvisnosti v življenju ni povezana s tistim, kar jih sproži, ampak seveda z našo lastno reakcijo na ta zunanji impulz. Te odvisnosti so vseprisotne – od čokolade do preverjanja e-mailov, od droge do športa, od partnerskega odnosa do čiščenja svojega lepega avtomobila – vsi imamo svoje male in velike navezanosti.
Ko teh za nas pomembnih stvari ali občutkov ni, smo seveda, kot vsak odvisnik, nesrečni.
Namen te meditacije je drastično zmanjšanje tovrstnih nesrečnih občutkov. In to nas uči na zelo prizemljen in istočasno senzibilen način.
Vsi vemo, da lastna izkušnja velja več kot sto prebranih knjig, in ta tehnika ti –ravno preko fizične izolacije-daje možnost, da se določeno obdobje posvetiš samo sebi.Smisel ni postati čustveno hladen in odsoten, odmaknjen od sveta – ravno nasprotno – opazovati življenje, uživati, kadar je lepo in sprejeti, kadar ni tako zelo lepo – to je skrivnost mirnega uma, ki se ves čas zaveda, da je vse to, kar nas veseli in žalosti istočasno samo minljivo in konstrukt našega uma.
To dejansko doživeti pa je izkušnja, ki bi jo privoščila vsakomur.
Naše telo je pomembna točka v povezavi z notranjim svetom, ki ga v današnjem času in prostoru prepogosto enostavno prezremo. Pod raznimi pretvezami in izgovori, ki si jih umetelno skreiramo, smo večinoma daleč od spoznanja, da je telo pravzaprav tudi duhovni instrument, ki nam potrpežljivo in vztrajno kaže veliko stvari o sebi, in je polno odgovorov, ki jih najraje iščemo vsenaokrog.
Ni naključje, da je spolnost, ki je najbolj fizičen izraz našega bistva, tako zelo močna čustveno duhovna izkušnja, kadar smo povezani. Ravno dimenzija telesa je tista, ki doda okvir sliki naše notranje pokrajine, nikdar nismo bolj ‘tukaj in zdaj’ in hkrati bolj v stiku s celotnim vesoljem, kot, ko smo popolnoma predani v telesu. Zato je naše telo tako dragoceno, ker je na fizičnem nivoju direkten dokaz za čudež. Ravno v zavedanju telesne minljivosti je skrita modrost telesa, ki sporoča: ‘ni boljšega časa za spremembe, kot je Zdaj’. Veliko Zdaj-ev pa je Večnost sama, in mi s tem spoznanjem lahko najdemo povezavo med obema, kar prinese globok notranji občutek Miru in Namena.
Mi sami smo tisti pomemben kanal med vesoljem in zemljo, ki ga tako vztrajno iščemo.
Zato so, glede na našo sposobnost opazovanja in sprejemanja, preskoki v deset-dnevni izolaciji lahko ogromni. To, kar se na prvi pogled zdi kot mučenje in zapor, postane čez čas zelo jasno darilo. Možnost, da kot posvetni človek ponudiš sebi tovrsten odmik in izkusiš sadove ‘samostanskega’ urnika v tako intenzivnem, a še vedno relativno kratkem času. Nekateri ljudje po nekaj dneh odidejo, ker jim je prenaporno in dolgočasno opazovati svoje dihanje in telo – in to je dejansko velik preobrat za naš aktivni um. A če se ga naučimo zaposlit znotraj sebe, nam je lahko v veliko pomoč.
Um je krasno orodje, ki nam stoji ob strani in nas varuje pred veliko nevarnimi situacijami, so pa stvari, ki jih ne more razumeti, a jih lahko preko fizičnega izkustva vseeno sprejme – take izkušnje so za celostno doživljanja sveta zelo blagodejne.
Na točki pozornost v telesu, na delu telesa, ki ga opazujemo, kjer um torej sreča materijo je skrivnost naših najglobljih vedenjskih vzorcev, strahov in vseh ostalih čustev. Če jih opazimo in jih ne poglabljamo z reagiranjem nanje, počasi ugotovimo, da ni ne pozitivnih ne negativnih senzacij, da stvari samo so in da so le naše reakcije nanje tiste, ki nas delajo srečne ali nesrečne. Za našo zavest in duhovno samozavest je doživetje tega spoznanja vsekakor velik preskok.
Kolo Dhamme je en najstarejših budističnih simbolov, kot je križ za krščanstvo ali davidova zvezda za judovstvo. Krog predstavlja preprosto popolnost Dhamme, Budinega učenja. Rob predstavlja umski okvir in koncentracijo učenja (t.i. polnoumje – ko je um polno prisoten, vendar v odsotnosti misli). Stičišče predstavlja etično in moralno disciplino, okoli katere se vse vrti. Število konic je različno, število 8 predstavlja osnovnih 8 poti budizma, ki temeljijo na štirih Plemenitih resnicah.
Zapis za blog Šamanizma, poletje 2013