Do smrti sem vedno imela nekako pozitiven odnos. Ni me je bilo strah, ni se mi zdela nekaj, kar bi bilo treba skrivati ali nekaj groznega in nenaravnega. Seveda pa je treba omeniti, da je moja edina direktna izkušnja s smrtjo bila omejena na prababico, ki je precej po devetdesetem letu starosti popolnoma prisebno počakala na moj obisk, spila pol kozarca belega vina in se potem elegantno poslovila z nasmeškom na ustih in mirnim izdihom. Tako je nekako vse potekalo naravno in prav.
Ta ideja pa je nenadoma dobila dramatičen zasuk. Lani se je pri moji teti nenavadna večmesečna bolečina v njenem kolku, ki ji niso našli razloga, čez noč izkristalizirala v raka na kosteh in pljučih v tisti fazi, kjer noben poseg ni imel več smisla. Zelo hitro potem človek nima več kaj iskati v bolnici in tako se je ona po nekaj tednih odločila, da gre v hišo Hospic.
Misel na to, da gre moja draga teta v neke vrste hiralnico, mi ni bila ljuba. Kaj sploh je to, kako to zgleda? Prvič, ko sem šla v Hospic, nisem imela najmanjšega pojma, kaj naj tam sploh počnem, kako naj se obnašam. Stavki, kot so ‘saj bo bolje’ in ‘kdaj boš šla lahko domov’ niso več bili najbolj na mestu. Po drugi strani pa mi je postalo jasno, da je življenje Življenje do konca, ne glede na to, ali je ta konec bridek, pričakovan, miren ali nenaden. Še predno sem prvič šla tja sem po daljšem razmisleku bila zadovoljna, da obstaja mesto, kjer ljudje lahko do konca življenja enostavno – živijo. Da imajo možnost to početi v svojem ritmu, na način, ki ga zmorejo in želijo ter z ljudmi, ki so jim dragi.
Hospic pa je na moje veliko začudenje in veselje ponudil mnogo več. Tako so moje prve solze tam po neki čudni poti bile solze sreče, hvaležnosti in olajšanja. Postalo mi je tudi jasno, kako popolnoma neprimerna je primerjava z bolnico. V bolnicah se zdravi, ampak vsi nismo na poti ozdravitve, temveč tudi v drugih življenjskih stanjih. Pravzaprav je dejstvo, da ni nujno, da zbolimo, v vsakem primeru pa bomo zapustili ta svet.
Ne morem reči drugače: smrt je našla kraj, kjer je lahko bila sprejeta.
Sprejela je ona, sprejeli smo vsi, ki smo bili tam in jo ljubili. Imeli smo prostor in čas, kjer smo se lahko soočili z vsemi stanji in procesi poslavljanja. Od zanikanja in borbe do popolnega miru, do zadnje faze, ko se duša, ki se poslavlja, že tako zelo ukvarja s sabo, da tudi anastetikov ne rabi več, ker je že čisto v drugih dimenzijah.
Strah je ob tolikšni vseprisotni ljubeznivosti hitro popuščal. Veliko je bilo pomoči na čisto vseh nivojih, od zdravniške oskrbe do duhovne podpore. Bili smo skupaj, v prijetnem in varnem okolju, kjer smo si lahko vzeli čas za to, da smo si v miru povedali in delili drug z drugim, kar smo želeli podeliti. Ko nismo več delili, smo samo še bili. Kadar se zavestno soočaš s tem, da boš nekoga izgubil, je to neprecenljivo.
Ni bilo lahko, bilo pa je varno in toplo. Dokler živiš, se učiš, in če je rojstvo faza življenja, ki se je vsi veselimo in nanjo gledamo kot na čudež, si nisem mogla pomagati: dostojanstven odhod iz življenja mi je prav tako vzbudil občutke neke vrste čudežnosti. Odhod je neizbežen, ampak lahko je ljubezniv, mehak in poln podpore. Smrt ne rabi biti nekaj hladnega in skritega, lahko je izkušnja mirne, tople, globoke ljubezni, ki presega to, kar poznamo, pa vseeno začutimo, da je najgloblji del življenja samega. Neskončno sem hvaležna za to izkušnjo. Iz tega spoznanja, ki je dozorelo v moji notranjosti, sem po tej izkušnji začutila, kako zelo prav je, da imamo ljudje tako mesto, kjer se lahko to zgodi in kjer lahko to doživimo.
Slika zgoraj: neznani avtor. Spodaj: znak Hiše Hospica.