logo

Izražanje sebe (pd)

Photo-P.Lebreton

Nekaj o izražanju sebe, ko smo sredi življenjskih sprememb. Jaz temu rečem centrifuga. Kakorkoli to poimenujemo – vsi se znajdemo v teh stanjih.

Velikokrat slišimo, da se ljudje premalo pogovarjamo. Glede na to, koliko besed je vsakodnevno izrečenih, to ne bi smelo biti res. Morda pa se ne pogovarjamo tako zelo premalo, kot se pogovarjamo narobe. Ali z napačnimi ljudmi.
Pri tem ne mislim na splošna in dognana pravila dobre komunikacije, o katerih se lahko poučimo na tečajih, v knjigah in podobno. Mislim predvsem na to, da so naše potrebe po izražanju sebe, še posebno, ko smo v obdobju večjih življenjskih sprememb, ko smo ranljivi in ne vedno pripravljeni na kritiko (pa četudi je konstruktivna), lahko zelo različne.

Na primer:
– potreba po tem ‘da nekaj na glas poveš’, brez kritike, povratnih informacij (enosmerno)
– potreba po izmenjavi informacij (dvosmerno)
– potreba po prejemanju nasveta (enosmerno)
– potreba po dajanju nasveta (enosmerno – v drugo smer) … in tako dalje.

Ko smo sredi vrtinca sprememb, včasih rabimo na glas izraziti notranje dogajanje že samo zato, da naše notranje dogodke spravimo v neko strukturo, ki je za nas sprejemljiva. Pogosto se v takem primeru znajdemo sredi pogovora s prijateljem ali partnerjem, ki težko razume ali sprejema, kaj se nam dogaja.

Tako lahko naša potreba po deljenju ali izražanju pripelje do čisto druge situacije – npr. konflikta ali zavrnitve, ob kateri se zapremo za dialog in s tem dosežemo ravno nasprotno, kot bi si želeli. Namesto, da bi rasli, se odpirali … potegnemo zavoro in zapremo polkna in duri. Tako ‘delo na sebi’ ne prinese pričakovanih olajšanj, ampak več problemov. Kot, da ni že dovolj težko biti zaposlen sam s sabo. (Saj se spomnimo tistega: ‘Nisem imel/a problemov, dokler nisem začel/a delati na sebi’). Ko se spreminjamo in s tem soočamo naše okolje, je torej lepo od nas, da ostalim malce olajšamo ta prehod. V takih primerih je torej pomembno, da premislimo s kom se pogovarjamo in o čem.

Na primer – ne razumemo dobro tehnike meditacije ali teoretičnega dela predavanja, ki smo ga obiskali. Ali imamo fizično reakcijo ali čustven nemir po tretmaju. Namesto, da bi se obrnili na predavatelja, terapevta, ali nekoga, ki ima s tem izkušnjo, sami meljemo svoje informacije. Pogosto razlagamo, kaj se nam dogaja, ljudem, ki nam absolutno ne morejo pomagati, ker je to njim tuja tema. Nimamo se s kom pogovorit in tako lahko pridemo samostojno do napačnih zaključkov. Pogovor kot sredstvo za preverjanje lastne realnosti in sihroniziranje le-te z zunanjim svetom je potreben, kajti ne glede na to, kaj se nam dogaja, imamo lahko včasih zelo nejasen pogled nase.

Izberimo torej nekoga, ki je primeren za to, kar trenutno rabimo. Poiščimo nekoga s podobno izkušnjo. Ne zadržujmo vprašanj v sebi – vključimo se v forum, skupino, debato … ki potencialno prinaša odgovore na vprašaje v naši glavi. Vprašajmo predavatelja, in sprašujmo, vse dokler ne razumemo. To ni čas za skromnost in zadržanost – gre se za vaše znanje in razumevanje. Vsak predavatelj, ki mu je to resnično poslanstvo, si bo vzel čas za vas.

Če res ni nikogar, se znajdimo drugače – za začetek napišimo, kaj nam hodi po glavi – že s tem si bomo uredili misli in pogosto našli neko nam domačo strukturo, ki nam bo pomagala naprej. Pogovarjati se je torej pomembno, ker tako spoznamo, da so tudi drugi ljudje pred istimi vprašanji ali šli čez iste izkušnje ter si lahko olajšamo pot – ne glede, da moramo lastno pot vseeno sami prehoditi.

Veliko stvari v življenju pa tudi pustimo nedotaknjenjih, ker ne najdemo pravih besed.

 

O tem drugič – Kdaj nam tišina pokaže več.

 

 

 

Na sliki: krajinska instalacija, avtor neznan.
< nazaj na Kolumne

Date: 09 decembra, 2013