logo

Definicije: kaj mislim, ko rečem …

V svojem delu namenoma ne uporabljam strokovnih definicij določenih pojmov, ali od drugih ljudi prevzetih definicij. Ne glede na to, da so morda jasnejše in jih spoštujem, so se izkazale za omejujoče za moje lastne raziskave in razumevanje drugih.

BOG
Je absolutno, do katerega ima vsak od nas individualen odnos. Bog je zame vse kar je in vse kar ni (vključno z vsemi potenciali). Je vse, kar je kdaj bilo ustvarjeno, trenutno obstaja in bo ustvarjeno. Je tudi vse, kar bi lahko bilo ustvarjeno. Izhajam iz stališča, da česar se ne zavedamo, za nas (naše doživljanje sveta) ne more obstajati, istočasno pa se zavedamo, da obstaja več, kot to, kar se zavedamo. Bog je Narava v najširšem pomenu besede (od pod-atomskega nivoja do celotnega vesolja). Je naravni red vesolja. Je absolutno kolektivno zavedno in absolutno kolektivno nezavedno v vseh oblikah, ki so ali niso udejanjene.

DUH
Duh je kolektivni skupek duš, kolektivno nezavedno spada v to področje.

DUHOVNOST
Duhovnost je kakršno koli aktivno delovanje v smislu iskanja ali ohranjanja stika s svojo dušo. Lahko je razmišljanje, meditiranje, delo, tek, sprehod, pogovor … v najširšem smislu ljudje konstantno iščemo stanje, ko začutimo in istočasno globoko v sebi vemo, da je dovolj, da samo smo – takrat smo energijsko zelo pretočni in preko duše v stiku s širšim Duhom. Zelo globoki občutki v tej smeri se pogosto pojavijo tudi v globinski in popolnoma zemeljski povezanosti z drugimi (spolnost, ples, igranje glasbe, globoko zadovoljstvo ob sodelovanju z drugo osebo, ko delamo … ko rečemo, da ‘stvari tečejo same od sebe’). Takrat smo v globokem stiku s sabo. Temu nasprotno stanje je, ko smo ‘iz sebe’ (angleško ‘beside me’), takrat smo energijsko dobesedno premaknjeni iz svojega centra, prav tako psihološko nismo v celostnem stanju. Tak preskok ‘iz sebe’ lahko povzročijo vse zelo močne emocije, tudi pozitivne. Stres je vedno stres, tudi, če je pozitiven stres.

DUŠEVNOST
Duševnost je čustveno-mentalni-psihološki prostor znotraj nas, kjer se konstantno dogajajo procesi transformacije vseh informacij, ki jih zavedno in nezavedno sprejemamo iz okolja. Ta prostor je zelo dinamičen in medsebojno povezan s fizičnim telesom in njegovim počutjem.

DUŠA
Duša je naš individualni stik z Duhom. Duša je naše najgloblje osebno doživljanje sveta in neposredni kanal do širšega, skupnega, kolektivnega dušnega nivoja. Duša ima torej dostop do vseh informacij, ki so kadarkoli bile ustvarjene, zato je biti povezan s svojo dušo ključnega pomena. Duša se tudi konstantno razvija in svoja spoznanja deli na skupnem dušnem nivoju. To je razlog za pojave kot so ‘Efekt stote opice’ itd.

Stika z dušo se lahko zavedamo, takrat govorimo o občutku, da smo v ‘toku’, ki ga poznajo umetniki in športniki, se pravi tisti, ki delajo s telesno ali čustveno inteligenco. Ko želimo vzpostaviti to povezavo, namreč potrebujemo za določen čas izklopiti racionalno razmišljanje.

IZGUBA DUŠE
Izguba duše je metafora in ni metafora – je izguba stika s tistim delom sebe, ki je direktna povezava z duhom. To včasih čutimo kot fizično bolečino, ker je naša duševnost preko čustev povezana s telesom.

INTUICIJA
Intuicija je naš osebni način sprejemanja informacij iz skupnega nezavednega. Če racionalno ne vemo, kako smo do informacije prišli, še ne pomeni, da ne vemo, kakšna je informacija in ali je pravilna. Intuicijo se da kultivirati z vajo, kot vsako drugo tehniko povezave z notranjim virom modrosti.

ČUSTVA
Čustva so vezni del med duševnostjo, zavestjo in telesom. So orodje, s katerim nam nezavedno pokaže, kje so točke, s katerimi se bi bilo dobro ukvarjati. Pogosto nam ravno čustva pokažejo tisti del osebnega nezavednega, kjer so naše rane. Ko jih odkrijemo in zacelimo, postanejo ravno zaradi izkušnje same te ‘bivše rane’ točke naše moči. Čustva so lahko seveda tudi spodbujevalnik in indikator naših največjih radosti, ter nam pomagajo najti le-te. Čustva so največji motivator za naša dejanja, pogojena so s tem, kakšno je naše razmišljanje, zato so enkratnega pomena kot pokazatelj in vodilo na poti k spoznavanju in reševanju naših omejujočih vzorcev ali psiholoških kompleksov.

JAZ
Ko govorim o jaz-u, govorim o zavestnem, vendar osebnem doživljanju sveta.

ZAVEST
Zavest je točka spoznanja, kjer se um sreča z dušo, na nek način zato najbolj racionalni del duše – tisti del notranjega vedenja, ki ga zmoremo racionalizirati in razumeti in se konstantno razvija. Ko enkrat nekaj ozavestimo, je to nepovratno, pa čeprav to na trenutke lahko pozabimo in takrat rečemo, da se nečesa ne zavedamo. Dober trening zavesti je stalna prisotnost v ‘tukaj in zdaj’ s pomočjo opazovanja okolice in lastnih reakcij nanjo ter meditacija za notranje doživljanje stališča do sveta in svojega mesta v njem.
Zavest je tudi prostor, kjer se lahko začne kreiranje in materializacija. Tam nastane spoznanje, ki preko prepoznavanja in razumevanja postane del razmišljanja, in ko ga ponotranjimo, del našega razmišljanja in posledično delovanja. Najvišji in najbolj skoncentriran nivo zavesti, najbolj skrajno razumski je naš Ego.

EGO
Ego je najbolj skoncentrirana točka zavesti, njen najbolj skrajno razumski del. Ego nas v materialnem svetu podpre pri delovanju in pri izvajanju naše dušne naloge oz. tistega, kar si v duši želimo. Zame Ego NI nekaj slabega, kar nas omejuje, ampak sem mnenja, da nas omejujejo čustveni, vedenjski vzorci, kompleksi in podobna šara, ki se je Ego oklepa, kadar na določenem področju zgubi stik z dušo.

Takrat presenetljivo pogosto poleg čustev pomaga ravno razum, ki zna sprevideti, da nas določena delovanja vodijo stran od sebe in nas podpre v tem, da se motiviramo za razreševanje vzorcev ali kompleksov. Ko je Ego dobro delujoč, razvije veliko funkcionalno sposobnost in moč delovanja. To je tako imenovani ‘zdrav Ego’.
Moje mnenje je, da Ego ni nekaj, kar rabimo izničiti, da bi lahko bili duhovni, kajti živimo v svetu Materije in se mi zdi nenaravno, da bi se trudili zanikati vse, kar nam le-ta ponuja. Razen izjem, ki so posvetile svoje življenje izključno notranjemu raziskovanju, mislim, da smo z razlogom rojeni v materialnem telesu, ki je tako občutljivo in sposobno velikih kreacij. Tako Ego ni ovira, naše pretirano oboževanje in precenjevanje oz. napačno vrednotenje Ega pa je lahko ovira. Dobro ga je redno prevetriti, večinoma se tega lotimo nehote, v fazi določenih transformacij. Lahko pa tudi namenoma zavestno raziščemo, kaj se z Egom dogaja. Tako se Ego tudi razvija in prenavlja in ne postane okostenela zapreka, ampak varna podpora.

RAZUM
Razum je najmočnejše orodje na poti k sebi, njegova funkcija je pomirjanje in ohranjanje Ega, ki je zgubil stik z dušo in je postal sam sebi namen (zgubil je stik s prvinskim namenom-služenja duši oz. naši najgloblji želji).

SAMOREALIZACIJA
Samorealizacija je ozaveščanje sebe in okolja v katerem živimo z namenom ustvarjanja polnovrednega vsakdanjega življenja. Preko spoznavanja sebe se naučimo prisluhniti svojim telesnim, umskim, duhovnim in čustvenim potrebam, ter jih zadovoljiti. Ko smo zadovoljni sami s sabo, ima naše življenje smisel. Če so ti najgloblji izrazi naše biti smotrno povezani med sabo, pripeljejo do osebnostne in posledično kolektivne samouresničitve.

ZALJUBLJENOST
Zaljubljenost je naravni mehanizem privlačnosti, ki je nujno potreben za to, da smo pripravljeni narediti življenjske korake, ki jih drugače ne bi. S pomočjo zaljubljenosti (in vseh fizičnih posledic le-te) lažje zdržimo obdobja velikih sprememb (notranjih ali zunanjih). Vedno se zaljubimo točno v tisto osebo, ki nam pomaga osebnostno napredovati. Ljudje, ki rezonirajo z našimi potrebami so tisti, ki nas privlačijo – ne glede na to, kako to izgleda na zunaj. Zaljubljenemu človeku je intuitivno jasna duhovna vrednost njegovega partnerja (ali t.i. objekta poželenja), zato razumske razlage nimajo veliko moči.

Nekateri se učimo z isto osebo celo življenje, drugi pa menjamo partnerje. Pomembno je, da je naša izkušnja ponotranjena. Če tega ponotranjenja ni, se vedno znova znajdemo v podobni situaciji. To se dogaja vse dokler ne razumemo določenih stvari o sebi.

Razlika med zaljubljenostjo in ljubeznijo je v ozaveščenosti svojih čustev in potreb. Zaljubljeni človek navadno samo preslikava svoja lastna čustva, kajti tako se raziskuje. To se dogaja nezavedno. Človek, ki ljubi, pa sprejema resnično sliko in ljubi kljub temu (ali pa ravno zaradi tega), ter se zavestno poda v izkušnjo skupnega raziskovanja. Zaljubljenost je vzhičeno stanje duha, neke vrste psihoza (skupek več kontadiktornih čustev), ljubezen pa je eno samo čustvo, ki se vseeno lahko izraža na različne načine.

LJUBEZEN
Ko govorim o ljubezni, govorim o čustvu, ne o ljubezni kot odnosu. Ljubezen kot odnos je odločitev za zavestno usmerjanje naše pozornosti in s tem energije v interakcijo z določeno osebo, ljubezensko čustvo pa je nekaj, na kar ne moremo uplivati racionalno. Ne glede na to, pa ljubezen lahko kultiviramo, kajti ljubezen temelji na sprejemanju, sprejemanje pa po svoji naravi naredi prostor za razumevanje. Sprejemanje je ključen psihološki premik – omogoči nam, da si kot racionalna bitja v vsaki situaciji lahko dovolimo ljubiti. Ko si dovolimo ljubiti generiramo velik čustveni potencial za razvoj ostalih pozitivnih emocij in tako ljubezen avtomatično širi tudi druga dobra počutja. Zato se ljubezen praviloma ne sešteva, ampak potencira.

Ljubezen kot mehanizem za razvoj pa (podobno kot zaljubljenost, vendar iz drugačnega stanja zavesti) predstavlja za vsakogar nekaj drugega, odvisno od tega, kaj se iz nje učimo. Zato je o ljubezni toliko povedanega na tem svetu in nič ne kaže, da se bo tradicija spremenila. Naša definicija ljubezni je pogosto povezana z rdečo nitjo naše življenjske lekcije oz. odstranjevanjem ovir iz področja osebnostnega razvoja. Zato, da smo pripravljeni narediti velike preskoke in spremembe na sebi, namreč rabimo biti zavestno emocionalno odprti ter se prostovoljno izpostaviti. To pa za nas praviloma naredi ravno ljubezen. Ljubezen ni nasprotje ali odsotnost strahu, lahko se tudi bojimo in istočasno ljubimo. Osnova vsake ljubezni je sprejemanje, ena izmed najpomembnejših oblik aktivne ljubezni in podlaga za razvoj vsakega napredka pa je odpuščanje.

 

Date: 22 novembra, 2013