Že nekaj let poslušamo o dramatičnih časih, v katerih naj bi bivali. Raznim nebesnim kvadratom, kometom, sončnim nevihtam, koncem sveta in zemeljskim izbruhom vseh vrst ni ne konca ne kraja. Seveda pa ne rabimo poslušati astroloških napovedi ali verjeti v kaj posebno nezemeljskega, da bi to lahko potrdili. Dovolj so vsakodnevna poročila in opazovanje najbljižje okolice.
Ekološko, ekonomsko in socialno gledano ni nobenega prejšnjega obdobja v zgodovini zemlje, ki bi bilo primerljivo s tem, v katerem živimo. Po nekaterih teorijah smo si kot duše sami izbrali bivanje prav v tem (takem) času, po drugih pa smo sami ‘krivi/zaslužni za to, da je kot je’. Točke reference zgodovinsko gledano pravzaprav nimamo, je pa vabljiva ideja, da je oboje res. Če se je čas globljih sprememb začel okoli leta 2012 (prvi ‘konec sveta’) in bo najbolj intenziven do sredine leta 2015, kot razlagajo in napovedujejo mnogovrstne teorije, potem smo zdaj nekje čez dobro polovico te napete akcijske zgodbe. Skupno torej razglabljamo o določenih teorijah:
– smo v procesu preobrazbe; iz obdobja, ko smo začeli opazovati spremembe (nekje okoli 2011) se pomikamo preko obdobja, kjer jih realno izvajamo, v obdobje, kjer se bodo prizemljevale (2015 -> ?)
– astrološko gledano se bo prva polovica leta precej ravnala po prejšnjem letu, naslednja polovica pa bo lažja, podprta z različnimi ugodnimi planetarnimi vplivi. Zanimivo je, da se glede tega stanja strinjata tako zahodna kot vedska astrologija, pa čeprav iz različnih razlogov. To mi je všeč, ker daje upanje, da ne glede na to, kako pridemo do informacij, lahko poenotimo delovanje le-teh, če smo v stiku z dobro interpretacijo.
– kitajsko leto lesnega konja, ki se začenja 31.1. 2014 obljublja zelo podobno: leto hitrih ali globokih delovnih premikov, nepričakovanih dogodivščin ter presenetljivih zgodb srca. Odlično leto za premike, čimbolj nenavadne, notranje in zunanje, predvsem po neizhojenih poteh na prej omenjenih področjih življenja. Čas je za aktivnost, ne obotavljanje, ‘vendar ne deluj, če ne verjameš v svojo odločitev’.
– vstopili smo v leto vibracije števila 7, ki predstavlja simbol spremembe, sposobnost za spremembo, ter potrebo in željo po njej
– ta številka predstavlja tudi simbol Kočije, ki predstavlja sledeče raznolike prehode, ki odzvanjajo globoko v naši skupni (pod)zavesti: prehod ‘bogov’ v telesni svet (v obliki porasti vsakodnevnega ozaveščanja ter splošnega dvigovanja zavesti in znanja človeštva), prihod bogov na svet v ognjenih kočijah, ki predstavljajo utelešenje njihove volje, lahko tudi spomin na antične bojevnike z jasnim ciljem, ali Vedske kočije in Merkave, ki simbolizirajo zaščiten premik … kočija skratka pomeni usmerjeno, zavestno akcijo, ki pa ostaja – kot nam življenje vedno znova pokaže – do neke mere nepoznana. Gre se za pogum v smislu premika v novo, a delno neznano, ki se nam sproti odkriva in nas vsakodnevno zori, preizkuša in krepi. Sposobnost za prevzemanje odgovornosti raste z našo odločenostjo, da bomo sledili klicu, ki ga jasno slišimo. Čeprav še ne vemo točno, kako do cilja, prepoznamo našo pot in naredimo vse, kar lahko, s tem, kar imamo. To je ideja tovrstne spremembe in njena moč je v odločenosti, da bomo premaknili to, kar lahko danes.
Če smo do zdaj mirovali in presojali ali bili nepripravljeni zavestno sprejemati odločitve, je čas Kočije tisti, ki nas potegne v aktivnost: kot konj, ki rabi sprotno usmeritev za to, da pridemo na cilj. Potreba po aktivnosti je velika, bodisi notranja ali zunanja, življenje nas sili v to, da sprejmemo odločitev in se je držimo. Cilj je vedno nekoliko nejasen, zato kočiji metafizično vlada tudi energija Lune, ki nas sprotno vodi preko stika z našimi čustvi in nezavednim. Princip, da je delno vodilo na naši poti Misterij Življenja, je tako vedno prisoten. Lahko slutimo določene nevarnosti ali situacije, kje so naši prijatelji ali ne-prijatelji, vendar tega nikoli ne vemo zagotovo, kot ne moremo vedeti, odkod bo prišla pomoč. Kočija tako izraža princip zavestnega poguma, usmeritve na cilj in željo po preobrazbi.
Ko je Buda prišel domov iz svojega romanja, ga je žena vprašala, če ni mogel doživeti razsvetljenja doma. ‘Lahko bi ga,’ je odgovoril, ‘ampak tega ne bi vedel, če ne bi prešel cele poti’. In to je princip Kočije, ki ponuja sprotne odgovore, ozaveščanja in rešitve skozi aktivno dejavnost.
Dea Devidas, tarotinja, jo opiše takole: ‘Kočija predstavlja arhetpski spomin na potovanje, ko smo se inkarnirali, rodili, premaknili iz nezavednega v zavest. To je proces, na katerem sloni razvoj vsakršnega življenja in to, kar ga dela človeku specifičnega, je Ego. Vendar pa se kočijaž dobro zaveda, da samo ego ne pripelje ravno daleč. Stkan je iz svojih instiktivnih reakcij, misli, ki so individualno sprocesirane ter čustev posameznika in tako tvega, da kočijo povleče v eno ali drugo smer … Kočija pa praviloma vedno vodena z višjim motivom duha in duše, celo idealom – nikoli popolnoma racionalnim, ki na koncu vedno želi domov – k sebi’.
Tako nas kočija tega leta pelje na potovanje osebnih stvaritev. Zato je tudi pomembno, da je kočijaž tisti, ki smo mi celi, ne samo del. Kočijaž je naš vseobsegajoči Jaz, naš čustveni, umski, duhovni in fizični Jaz, povezan z notranjo modrostjo.
Tu nekje smo kolektivno v letošnjem letu. To je leto, ki predstavlja čas, ko pride do izraza moč volje. Ko smo presodili, kaj je za nas primerno, sprejeli odločitev med različnimi možnostmi in smo odločeni, da se podamo v pustolovščino pred nami. Na osebnem nivoju smo bližje trenutku, ko smo se pripravljeni soočiti z neprijetnostmi. Vsaka taka sprememba, ki se razreši osebno, pa glasno odmeva tudi kolektivno. Z vsako osvobojeno resnico, z vsako razčiščeno lažjo, se kolektivno lažje diha. Kot, da vsaka maska, ki odpade, zagotavlja lažji dostop do kisika. To je razlog zakaj grozne stvari, ki silijo na dan v zadnjih časih, kljub velikim bolečinam v bistvu zdravijo naš skupni duh.
Nekaj let že torej opazujemo in razmišljamo, in vedno bolj smo pripravljeni na delovanje, ki je za nas pravo. Na vseh nivojih se začenjamo vedno bolj zavedati, da je naš cilj v bistvu pot sama in da je celo življenje proces. Ne gre se za neko oddaljeno točko, proti kateri drvimo, ampak za način delovanja, ki nam ustreza in s katerim se dobro počutimo. Pot sama bo poskrbela, da se ego postavi na pravo mesto in znotraj te avanture nam ne uide pogled na širšo sliko, pa čeprav imamo svoje kratkoročne in dolgoročne cilje.
Skupno duhovno sporočilo, ki prihaja iz vseh strani je torej: premik volje srca. Preko dekonstrukcije na nove poti, ki si jih resnično želimo in smo jih tudi sposobni ustvariti tako posamezno, kot skupaj.
Kakšno bo torej leto 2014? Točno tako, kot si ga bomo naredili :-) !