Kdaj nam tišina pokaže več (pd)

Kdaj je dobro molčati, ko smo sredi življenjskih sprememb? Takrat, kadar doživimo stvari, ki si jih ne znamo takoj razložiti, smo jih pa začutili. Čez čas namreč postanejo razumljive in jasne tudi našemu umu.

Občutek, če mu damo malo časa, se spremeni v zaznavo, ki postane misel, ki jo lahko ubesedimo, umestimo v spekter besed in takrat dobi misel (na verbalnem nivoju beseda) tudi smisel. Ni naključje, da je je beseda ‘smisel’ sestavljena iz besede ‘misel’, kajti prav misel mora dobiti svoje mesto v našem sistemu zaznav, da postane stvar smiselna.
Da do misli sploh pride, pa rabimo doživeti preskok, ki ni samo racionalen. Racionalnost/razumevanje je zadnja, upočasnjena faza zaznave.

Kaj pa je misel? Fizično je to skupek impulzov v naših možganih, ampak tudi misel pride od nekje. Misel je le del nečesa večjega, ki ga v danem momentu lahko izrazi. Se pravi, da so stvari, ki so večje od misli, in jih misel izrazi le delno, kolikor je trenutno možno. Tako tudi ne razumemo vseh stvari naenkrat, ko se nečesa učimo, ampak se počasi odpiramo za stvari v lastnem ritmu in po lastnih sposobnostih.

Vrstni red zaznave in delovanja je torej: občutek – misel – beseda – dejanje. Če gremo še dlje – govor je hitrejši od pisanja. Zapisana beseda je statična, materialna. Včasih so jih pisali v klinopisu, zdaj pa tipkamo, kar je bistveno hitreje. (Ali to kaže smer komunikacije prihodnosti – preko brezžičnega proti telepatiji? Kdo ve, pustimo se presenetiti.) Hitrost je zelo jasen indikator, kako iz nematerialnega (hitrega) stvari postavimo v materialno – tako, da jih upočasnimo. Vibracija se zniža, misli se zmaterializirajo v dejanja in skozi dejanja v predmete – torej v trdno snov, če se tako odločimo.

Ko smo sredi življenjskih sprememb, pa so te faze prehodov med občutkom – mislijo – besedo -dejanjem posebno pomembne.

Zelo ranljivi smo lahko takrat, ko spoznavamo nove resnice o sebi, svetu, za katere še nimamo besed. Takrat se pogosto zatečemo v pogovor in s tem naredimo nekaj, kar nam prepreči dostop do lastne resnice, lastne ugotovitve in lastne misli. Ko se namreč pogovarjamo z drugimi, preusmerimo pozornost na to, kar govorimo mi ali druga stran in se tako ne prepustimo notranjim prefinjenim občutkom, ki nam želijo nekaj sporočiti. To pa je ravno najpomembnejši del – ko pridemo v stik s samimi sabo.

Včasih so te faze dolgotrajne, včasih je zamik med nedoločenim občutkom, in ugotovitvijo, ki iz njega končno nastane – dolg. Včasi traja nekaj trenutkov, spet drugič nekaj mesecev ali celo let. Vendar je bistveno, da si ne vzamemo tega, kar je naša lastna nagrada za naše delo, kar je razlog, za naš obstoj – razumevanje samega sebe.

Kadar smo torej zmedeni, in imamo nejasne občutke o tem, kaj se nam dogaja, je dobro počakati z razlagami. Dobro si je vzeti nekaj časa in opazovati svoje občutke, brez, da se izpostavimo interpetacijam drugih ljudi in s tem preskočimo svojo.

Seveda ni namen, da se slabo počutimo, da smo razburjeni ali nesrečni – v takih trenutkih je treba poiskat stik z ljudmi, vendar prej preverimo pri sebi, ali ni to le strah pred neznanim, ki nas žene v zavetje poznanih besed. Zelo pogosto namreč ravno v trenutkih pred večjimi spoznanji začutimo velik strah, ki je popolnoma naravna zaščita – naš um, ki nas hoče obvarovat pred neznanim in pred potencialnimi nevarnostmi.

Če ga zaposlimo z opazovanjem tega, kaj se nam dogaja, smo lahko bolj mirni, istočasno pa si damo možnost, da pridemo do lastnih globin in spoznanj, ki jih morda ne znamo takoj izraziti z besedami, ampak jih moramo najprej začutit.

Druge vrste situacija, kjer je bolje, da se malo umaknemo v svet brez dialoga je ta, ko smo preizkusili vrsto tehnik, prebrali polno knjig, slišali veliko modrih besed – nam se pa še vedno ne zgodi premik/sprememba, ki bi jo želeli. Kot pravijo, da vsak najde zdravnika, ki se z njim strinja, če le dovolj dolgo išče – tako tudi na nivoju pogovora vedno najdemo potrditev naših besed. Vendar: če se mi ne počutimo dobro ali vsaj drugače, če imamo občutek, da se ni nič spremenilo … takrat enostavno utihnimo, opazujmo in to počnimo dovolj časa, da bomo lahko malo bolj poglobljeno razmislili o sebi.

Nesmiselno je neskončno obiskovat tečaje in delavnice, zapravljati kupe denarja in priti domov z mislijo: ‘Nihče mi ne more pomagat’. To namreč ni čisto res. Pravzaprav je daleč od resnice.Veliko ljudi in tehnik vam lahko pomaga, vendar morate vi vseeno narediti vse sami. Ali ste pripravljeni na to? Odgovor na to vprašanje je onstran tišine in dokler nas je strah, lahko hodimo okoli in se mu izogibamo, seveda bomo doživeli in izkusili veliko zanimivega, ampak besede ne morejo večno zakriti prazne luknje v nas – ki je strah. Saj pregovor pravi: votel je, okrog ga pa ni.

Torej: le pogumno in – vsaj včasih – brez odvečnih besed.

Slika: krajinska instalacija, avtor Richard Shilling.
< nazaj na Kolumne