logo

Pravo mesto, pravi čas.

looking

Iščemo, gledamo, opazujemo, delujemo …

Veliko se ukvarjamo s tem, da bi bili uspešni. Uspeh je delno rezultat trdega dela, znanja, nekaj je sreče, nekaj je pa … biti ob pravem mestu na pravem času. To zadnje je tisto, kar je zelo uporabno. Gledamo okoli sebe, primerjamo, opazujemo in delujemo. Vesolje nam daje znamenja v različnih oblikah, ne glede na to, ali jih opazimo, ali ne. Zelo jasna znamenja so bolj opazna: dobimo službo, ki si jo želimo, uspe nam nakup hiše, partner je za nas pravi. Manj jasna znamenja pa so težje berljiva. Ta so stvar notranje budnosti in sposobnosti, da opazimo tisto, kar je – morda le za nas – pomembno. Ni vedno tako, da pojav, ko smo npr. noseči, in okoli sebe nenadoma zaznavamo ogromne količine nosečnic, ali ko smo se ravnokar ločili, opazimo, da so ‘vsi drugi zaljubljeni’ nosi globlji pomen. Navadno je to situacija, ko je določena tema za nas pomembna, naravnamo se na to temo, kot radio na frekvenco in – voilà – vsepovsod opazimo, kar je pomembno.

Ko se te stvari dogajajo na določenem področju življenja v določenem časovnem obdobju, pa je to jasen notranji znak, ki nam kaže, s čim se velja globlje ukvarjati. Da bi bili uspešni, je namreč potrebno delovati po pravilnem vrstnem redu, zato je smiselno iti s tokom življenja in se zavedati, kaj se nam dogaja. Stvari se dogajajo v določenih ritmih časa, o katerih ne odločamo samo sami, ampak tudi in predvsem ostali del življenja, ki je zunanji dejavnik in našo naravnanost sicer zrcali, vendar pa tudi presega. Veliko nam o ciklih časa zna povedati astrologija, obstaja pa tudi zelo mlada multidisciplinarna znanost, z imenom Kliodinamika (iznašel jo je rusko-ameriški znanstvenik, populacijski biolog, Peter Turchin), ki se zadnjih 10 let ukvarja s tem, da bi ustvarila matematične modele dinamike človeške zgodovine, po katerih bi lažje napovedovali prihodnost. Gre se torej za nekakšen dnevnik Človeštva, s katerim bi spoznali ritme časa, ter kako se v njih obnašamo in počutimo. (Zakaj se ne posvetujejo s kvalitetnimi psihološkimi astrologi je zame skrivnost, ampak morda do tega še pride).

Ključno za nas pa je opazovanje lastnega cikla, ter komunikacije življenja samega preko podzavesti ali zavesti in naših čustev. Seveda bolestno visenje v določenem čustvovanju ne spada v to kategorijo. Ko pa smo v osnovi dobrega počutja in zdravja, je to nekaj, kar je zelo pomembno, ker nam lahko bistveno olajša našo življenjsko pot. Čas in prostor sta v prvi vrsti dogovora, zato sta elastična in si ju naša psiha pogosto in rada kroji po svoje. Kot je že Jung povedal, s tem, ko je uvedel pojem sinhonicitete, je opazovanje tega pojava lahko ključno za našo notranjo pot. Ta usklajenost je neke vrste nevidni smerokaz, ki nenadoma postane viden. Najbrž ni naključje, da se v slovenski besedi naključje skriva beseda ključ. O tem se radi pošalimo, kar pa ne zmanjša vrednosti te informacije.

Kako torej biti uspešen, kako uporabiti te danosti najbolj optimalno?
Najprej je treba znati opazovati, tako zunanje pojave, kot svoje občutke ob njih. Slednje je potem treba sprejeti. Jih z ljubeznijo raziskati, zakaj so taki, kot so. Zakaj so naši občutki tam, na tem mestu, ob tej situaciji. Takrat spoznamo naše vrednote in ko jim sledimo, smo na pravi poti. To se – in to je pomembno – ne izključuje nujno z našim vsakdanom in z našimi dosedanjimi znanji in načini življenja. Veliko ljudi živi to usklajenost in se tega sploh ne zaveda, in to je popolnoma v redu. Pravzaprav je to najbolj naravno. Lepota življenja je ravno v naravnosti le-tega! Če se z nekim področjem globlje ukvarjamo, imamo najverjetneje tam neko rano, ali vsaj radovednost, posledica je delo na sebi in potem tudi določena spoznanja. Tisti, ki pa uspejo naravno slediti svoji poti, in so na njej preprosto srečni, so naravno dovolj sinhroni z življenjem samim. Drzno je od t.i. duhovnih in drugih učiteljev, da kogarkoli naslavljajo kot ‘manj’ ozaveščenega samo zato, ker ne hodijo po svetu z mantro na ustih ali astrološkimi kartami pod roko. Obstaja namreč velika možnost, da so tako duhovni, da sploh ne rabijo tega posebno aktivno ozaveščati, ker je to že jasno in ponotranjeno do te mere, da je naravno kot hrana in spanec.
In kdo smo mi drugi, da bomo temu oporekali? Lastni prag in njegova slovenska pregovornost je verjetno še vedno poln odpadlih jesenskih listov, zato ne rabimo nujno in tako pogosto polirat predpražnikov drugih. Večina pa nas ni te ‘naravne’ sreče in počasneje spreminjamo svojo zavest in s tem življenje. Pogosto rabimo nekaj časa celo iti v precej napačno smer, da sploh ugotovimo, kako štorasto smo se lotili zadeve. Olajšanje nudi dejstvo, da nikakor nismo sami v tej situaciji … :)

Po prej omenjenih postopkih, ko se opazujemo in ozavestimo naše delovanje ter vrednote, pa je naslednji korak k uspehu in sreči ta, da najdemo pot, ki je polna notranjega miru. Notranji mir ne pomeni odsotnosti aktivnosti in pasivno ter dolgočasno življenje. Pomeni, da smo v skladu s tem, kdor smo in tako delujemo. Ker smo ljudje razmišljujoča bitja, sploh v fazi, ko iščemo spremembe na bolje, je to faza pogajalskega uma. Takrat notranje razčlenjujemo, iščemo, ugotavljamo. To je proces, ki poteka na vseh nivojih zavesti: fizično, čustveno, duševno in duhovno. Najti moramo tisto točko, kjer je premirje v nas, zato, ker rabimo to ravnovesje. Tam v prostoru miru si lahko dovolimo, da se pogumno in srčno ter skladno s sabo odpremo za stalen stik z Novim. Ta stik je nujen, da postanemo del toka življenja, v katerega bi se radi podali.

TIME BIRDS

Notranje premirje, brez navezanosti …

Da bi bila pot skozi notranji konflikt uspešna, rabimo torej notranje premirje. Tu prav pridejo taoistična načela štirih poti: ‘ Da bi bilo premirje uspešno, se mora človek najprej pokazati. Drugič: mora biti pozoren; tretjič: govoriti mora resnico in četrtič: opustiti mora navezanost na rezultat’. Ko se je sposoben pokazati (biti iskren s sabo), govoriti resnico (biti iskren do drugih), opustiti navezanost na rezultat (pustiti sinhroniciteti, da deluje), človeka čaka prenova in notranja skladnost ter mir. Zato je biti ‘na pravem mestu ob pravem času’ predvsem stvar tega, da smo ‘v sebi’, in ne ‘iz sebe’ (spet imamo lep udomačen izraz za neravnovesje). Ko smo ‘v sebi’, pa smo na nek način ‘doma’. Če smo usklajeni s sabo, smo vodeni z našo intuicijo, z našo notranjo modrostjo in takrat smo res mi. Življenje nam sčasoma tudi od zunaj pokaže, da je to res, fizično počutje je dobro, vse je nekako na pravi frekvenci z nami in vibriramo veselje. Če nismo vedno veseli, vsekakor nismo nesrečni.

V bistvu se gre za zavestno odpiranje ‘prerfektnemu timingu’ – popolni časovni usklajenosti – preko tega, da smo točno to, kdor smo. Dlje, ko to ‘zdržimo’, bližje smo pravemu mestu in pogojem za to, da to tudi ostanemo. Če nismo, pomeni, da ne moremo živeti v sedanjosti, da razmišljamo o preteklosti, da skrbimo o prihodnosti, da smo z umom in čustvi vsepovsod, razen v sebi – to je pa, kot, da nismo ‘doma’. Ampak mi moramo biti ‘doma’, če želimo, da nas srečajo stvari, ki so nam namenjene. Ko smo ‘doma’, nas tudi drugi lahko najdejo, kajti čas je vedno pravi za vse, če smo ‘tukaj in zdaj’. Usoda namreč ne more priti na obisk – če nas ni ‘doma’, ker smo z mislimi nekje drugje ali s srcem v daljavi (prihodnosti ali preteklosti). Takrat se lahko vse sestavi, mi pa tega enostavno ne opazimo.

Resnična formula za uspeh je čimboljši stik s sabo, čimbolj tukaj in čimbolj zdaj. Takrat smo odprti za vse serendipitete, sinhronitete in … predvsem tudi za to, kar si sami želimo.

KEEP CALM TIME

 

 

 

 

 

 

 

Date: 12 januarja, 2014