logo

O Ljubezni (pd)

mehurcki

Ljubezen je za vsakogar nekaj drugega, odvisno od tega, kaj se iz nje učimo. Zato je o ljubezni toliko povedanega na tem svetu in nič ne kaže, da se bo ta tradicija spremenila.

Naša definicija ljubezni je pogosto povezana z rdečo nitjo naše življenjske lekcije oz. odstranjevanjem ovir iz področja osebnostnega razvoja. Lahko opazimo, da se tekom življenja zaljubljamo v različne ljudi, v iste vrste ljudi, v ljudi z enakim izgledom ali ravno obratno – da se vsakič znajdemo v ljubezenskem odnosu s popolnoma drugačno osebo.

Nekateri iščemo svojo refleksijo, nekateri projekcijo, nekateri ne ločimo med zaljubljenostjo, ljubeznijo, spolnostjo … spet drugemu pomeni vse to skupaj ljubezen, ali pa samo nekaj od tega. Vsak ima torej popolnoma poosebljene ideje o tem, kaj ljubezen je. Ljubezen v obliki odnosa je seveda nekaj drugega kot čustvo Ljubezni.

Odnos je stvar odločitve in sprejemanje nekih dogovorov zaradi sobivanja, za katerega se s partnerjem odločimo, da nam je pomembnejše ali prijetnejše od samosti. (Samost je stanje, ko smo sami, se pravi: ne v odnosu, a ne nujno osamljeni. Za samost je navadno samo en razlog – naša izbira. Za osamljenost je lahko veliko razlogov, ni pa osamljenost najboljši razlog oz. osnova za to, da se znajdemo v odnosu. Ko smo lahko najprej dobro in zadovoljno sami, brez, da bi bili osamljeni, je potem stvar naše odločitve ali odnose iščemo ali ne.)

Razlogov za odnos je lahko veliko in večinoma, ko pobližje pogledamo, ugotovimo, da niso nujno vsi pretirano romantični. S tem pa ni nič narobe. Če vemo, zakaj smo z nekom, bomo lažje vztrajali, vztrajnost pa je vsekakor dobra kvaliteta, če želimo nekaj zgraditi. Ljubezen je gonilo, ne pa nagon, razlika pa je v tem, da je motivacija bolj ozaveščena, ko se svojih čustev zavedamo. Ko se v odnos spustimo (kot že beseda pove, se torej ne kontroliramo več, spustimo kontrolo in se na nek način predamo), s tem predamo svoje želje in določeno mero moči nad sabo svojemu partnerju. Ne govorim o ekonomsko-praktičnem aspektu te ‘predaje’, ampak predvsem tudi o morebitni dušni želji, da skozi partnersko dvojino odkrijemo nove in drugačne stvari o sebi.

Neprecenljiva vrednost odnosa z drugim je v intimnosti, ki jo povzroča. Tako nastane zaupanje, ki preko razumevanja rodi in gradi še globljo intimnost.
 Ta pa spet plemeniti in kreira vedno nove dimenzije Ljubezni.

Naša izbira partnerja je brez izjeme rezultat naših podzavestnih mehanizmov, ki na ta način ponujajo ključ za rešitev vzorcev in čustvenih vozlov, če si vzamemo čas za raziskovanje. Lahko si npr. izberemo partnerja, ki je zelo kritičen, vleče nas k njemu, pa ne vemo zakaj … V tem primeru smo si na dušnem nivoju izbrali nekoga, ki nam lahko pokaže tisto, česar sami ne zmoremo videti. Lahko si izberemo nekoga, ki nas obožuje, pa spet ne razumemo, zakaj. V tem primeru se učimo spoznavati nek drugi aspekt sebe, ki nam v samosti ne more biti pokazan. Vedno se, skratka, učimo nekaj o sebi. Seveda vesolje to zavije v telesno privlačnost, umsko dopolnjevanje in čustveno dinamiko, ampak, ko se tak odnos konča ali preide v neko mirno sobivanje, lahko navadno precej natančno določimo, kakšna je (bila) lekcija. In če je nismo osvojili z nekom, se bo nadaljevala z naslednjim partnerjem.

Zato je dobro raziskovati ves čas, da sproti ugotavljamo, zakaj nas nekaj vleče in kam gremo. Če si npr. dovolimo in se spustimo v odnos, ki nas neizmerno močno potegne, je to zagotovo razlog za veselje, kajti raziskovanje bo vsekakor potekalo intenzivno in globlje.

Kot po pravilu je namreč tako, da je za globoke spremembe pomembna tudi globoka čustvena vpletenost. Kot, da bi bila to neke vrste varovalka in zagotovilo, da se bomo s tem odnosom res ukvarjali, da bomo res pripravljeni vztrajati in iti dovolj daleč in globoko, da bomo dobili tisto iz odnosa, zaradi česar smo se srečali z osebo, ki nam to lahko pomaga spoznati. Če se svojih čustev ustrašimo, zamudimo možnost za to vesoljno visokošolsko izpopolnjevanje v umetnosti Ljubezni.

Vsak, ki je s partnerjem doživel kaj resnično globljega ve, kako dragocene so te izkušnje in kakšen mogočen naboj človeškosti nosijo v sebi.
 Ne glede, če za vedno ostanemo skupaj in zavestno ustvarjamo dinamiko ‘romantike’, ali pa gremo v določenem trenutku vsak svojo pot, smo s to osebo na nek način za vedno globoko povezani preko naših spoznanj.

Ljubezen kot čustvo pa je nekaj popolnoma drugega. Tako ljubezen lahko čutimo do ljudi, s katerimi ne želimo imeti nobenih intimnejših stikov, ali celo do ‘neljudi’. Do pojmov, idej, živali … karkoli že je tisto, kar v nas vzbudi občutek, ki v naši osebni definiciji pomeni ‘ljubezen’.
 Tovrstna ljubezen ni povezana z ideali ali projekcijami, ampak je na nek način posebno duhovno stanje, ki nam omogoča, da brez diskriminacije vidimo tisto, kar je v situaciji ali človeku najbolj čistega, univerzalnega. Na ven se to kaže kot zelo konkretna sposobnost za to, da v vsakem ‘slabem’ najdemo nekaj ‘dobrega’. Če ne temelji na teh duhovnih stališčih, navadno ni resnično čustvo, ampak samo skrita želja po odnosu.

Ljubezen ni nasprotje ali odsotnost strahu, lahko se tudi bojimo in istočasno ljubimo. Takrat smo v osebnostnem smislu pogumni. Ena izmed najpomembnejših oblik aktivne ljubezni in podlaga za razvoj vsakega čustvenega napredka je odpuščanje.

Osnova vsake ljubezni pa je sprejemanje.

—–

Celo

po

vsem tem času

sonce nikoli ne reče zemlji:

“Dolžna si mi.”

Poglejte,

kaj se zgodi

z ljubeznijo, kot je ta –

osvetljuje celo nebo. 

Hafis

 

Na sliki: Mehurčki, avtor Steve Jurvetson.
 < nazaj na Kolumne

 

Date: 10 decembra, 2013