Pomlad, ljubezen in ostale prilike za srečo (rž)
Pomlad, pomlad!
Najprej bo seveda naprodaj Valentinovo. Potem bo mimo prižvižgalo Gregorjevo s ptički vred. Na koroškem so pernati prijateljčki pohiteli, tam se brez večje reklame ženijo že 22. januarja na Vincencijevo. Rimljani so se včasih parčkali 15. februarja, potem so prijazno prilagodili datum za en dan. Valentin pa ima vsekakor ključ do korenin, kot ve vsak vrtnar. Skratka: favna se prebuja, flora sodeluje, hormoni švigajo, nivo zaljubljenosti se dviga, narava dela svoje.
Kaj delamo pa mi? Seveda čutimo pomlad. Gremo iz žab v dokolenke, iz avtov na kolesa, iz lokalov na terase in počasi se iz savne pomikamo proti kopalkam. Odpremo se, kot vse ostalo v naravi – odpremo se za komunikacijo, za stik, za ljubezen.
Ampak kako je pravzaprav s to ljubeznijo? Se res deli na zaljubljenost – trenutno vnetje in resnično ljubezen? Se ta potem spet deli na starševsko, prijateljsko, bratsko, splošno, univerzalno, tisto do samega sebe in tisto do drugih, ljubezen iz spoštovanja, iz usmiljenja, iz srca, iz potrebe … vsa ta ljubezen, ali jo sploh potrebujemo, ali si je samo želimo?
Nekateri trdijo, da je to samo biološka potreba, zapakirana v socialno sprejemljive okvirje. Da se bodoči starši enostavno rabijo zaljubiti, zato, da na tej hormonski drogi prestanejo najtežji del: rojstvo otroka in celoten zalogaj starševstva. Taista teorija trdi, da samo otroci fizično potrebujejo ljubezen, ostali pa je ne rabimo nujno za biološki in duševnostni razvoj, ampak si je po pravilu (sicer čisto legitimno) želimo, ker je zelo zdrava. Tudi prav.
To sicer ne razloži zaljubljenih parov, ki se po tridesetih letih zakona tiščijo drug k drugemu in si božajo dlani ob večernih sprehodih. Je pa res, da je prvo (in edino) načelo narave preživetje, in če smo mi, poleg tega, da poskrbimo za obstoj vrste, pripravljeni žrtvovati svoje egoistične nagibe za to, da z nekom ustvarimo dolgotrajno čustveno povezavo – o kateri potem še stoletja lahko pišejo krasne pesmi – s tem menda ni nič narobe?
L.J.F. Lagrenee, Mars in Venera
Jaz mislim, da ljubezen ni nagon. Verjamem, da je nagon tisti, ki nas vleče skupaj, in da je zaljubljenost v svoji nerazložljivosti prej podobna nagonu kot ljubezni. Ljubezen … ljubezen pa je gonilo.
Dejstvo je, da ko poskrbiš za mladičke, večinoma ne rabiš bit več v paru. Stvar je opravljena, narava je dobila svoje. Če nisi od nekoga materialno ali kako drugače odvisen, pač ne rabiš poslušat njegovih neumnosti še naslednjih 30 let, ko se v ničemer več ne strinjaš. In pika. Velik del ljudi ostane skupaj iz udobja – udobja poznanega. Kot pravijo na angleškem: navade so na začetku pajčevine, na koncu pa vrvi. Kdo bi nas razumel.
Potem se pa zgodijo še druge, bolj čudne in čudežne stvari. Ljudje ostajamo skupaj, tudi, ko nimamo otrok in se ne potrebujemo. Ljudje poskrbimo za druge, tudi, kadar nimamo neposredne povezave z njimi. Ljudje posvajamo otroke, od daleč in blizu. Ljudje skrbimo tudi za živali in naravo od daleč in blizu. Ljudje organiziramo skupine in organizacije, ki pomagajo ljudem iz vsemogočih razlogov, ali celo brez. Kaj je tisto, kar nas goni v to pravo smer? Je mogoče, da ljudje enostavno vemo, kaj vse je ljubezen, da razumemo, da je to najgloblja osnova čisto vsake zavestne komunikacije in da je to tisto, kar nas v resnici dela ljudi? Da nas osrečuje enostavno dejstvo, da taki lahko smo, da je to naša izbira? Ljubezen kot čustvo verjetno zahteva občasno kakšno globljo analizo. O tem, zakaj se zaljubljamo v tiste in take, v katere se zaljubljamo, je bilo že veliko napisanega. Ljubezen kot odnos pa je vedno naša izbira.
Kar se prej omenjenih ‘romantičnih’ datumov tiče, ti dnevi niso bili nujno namenjeni le potencialnim partnerjem, ampak praznovanju Ljubezni na splošno. Morda so ljudje takrat bolje razumeli naravno pot ljubezni. In morda nam je njen izvir presenetljivo blizu. Ko so naše lastne slabosti in sposobnosti udobno združene, ko spoznamo umetnost samega sebe, se lahko, točno taki, kot smo, delimo z drugimi, točno takimi, kot so. To je vsa preprosta umetnost ljubezni, ki nikoli ne zahteva drugega, kot, da ji enostavno pustimo, da je. Ključna beseda kvalitetnega soobstoja je, kot kaže, spet – udobje. S samim seboj.
Biti, obstajati in soobstajati … je najverjetneje popolnoma dovolj velik razlog za največjo srečo. In verjetno je glavni očitek sodobnega človeka ljubezni in sreči ravno to – da ni dramatična. Je mirna, topla in polna sama sebe.
Nam to spoznanje prinese dolgčas ali srečo? Kakor hočemo :-)
