Strah – naš zaveznik (pd)

Strah, s katerim se potrebujemo spoprijateljiti ob delu na sebi ni funkcionalni strah, ki zaščiti naše preživetje. Tudi ni strah, ki bi skrbno bdel nad našimi osebnimi vrednotami, tako, da bi nas potisnil v obrambno delovanje in s tem zagotovil varnost temu, kar ljubimo. Ni strah pred prihodnostjo, tiste vrste bojazen, ko ne vemo, kako se bo naša trema pred pomembnim trenutkom izkazala v praksi. Ni groza, ki nas prevzame, ko se nam zazdi naša situacija nerešljiva ali brezizhodna in ni panika, ki nas pograbi, ko smo pod pritiskom neznanih zunanjih faktorjev. Se pravi: ni strah, ki nas požene v kakršno koli aktivnost.

Gre se za drugačne vrste strahu, ki deluje v primerjavi z zgornjimi precej manj produktivno. To so strahovi, ki nas hromijo, ki nas iz neznanega razloga prisilijo, da ovinkarimo, se ne soočamo s situacijami, da odlašamo, iščemo izgovore in tako naprej. Vsi poznamo taka stanja, ko vemo, v katerem grmu tiči zajec, ampak nekako raje pregledamo cel gozd, kot, da bi pokukali v tisti grmiček.

Seveda je na začetku pogosto tako, da do tega izogibanja ne pride zavedno. Ko pa nekaj časa hodimo po neizhojenih stezicah samospoznanja, se to spremeni. Prav dobro vemo, na katerem področju je ‘zajec’, čustveni vakuum, točka, ki jo tako radi izpustimo, slepa pega našega samoopazovanja, črna luknja vseh dobrih namenov. Kaj se torej dogaja? Kaj je tisto, kar nas hromi, ko ne storimo koraka naprej, ko ne spremenimo načina delovanja?

Dobra novica je, da to v bistvu ni strah. Če torej vemo, kaj si želimo in ne storimo ničesar konkretnega, da to dosežemo (več o tem čez nekaj vrstic), smo najverjetneje nekaj od naslednjega:

1.) iz različnih razlogov nepripravljeni na spremembo
2.) globoko zasidrani v čustveno-vedenjskem vzorcu, da smo nevredni spremembe
3.) leni (čustveno, fizično ali umsko).

Naslednja dobra novica je, da lahko to spremenimo. Če smo pripravljeni sprejeti določene odločitve in odgovornosti. Če smo pripravljeni videti, kaj se nam dogaja izven očitnega občutka notranje nemoči, ko pravimo, da bi nekaj želeli, tega pa ne storimo. Teh ČE-jev je kar nekaj. Spet dobra novica je, da so vsi odvisni od nas in naših odločitev. Kako jih prepoznati? Dejstvo je, da če naša dejanja niso skladna z našimi besedami in mislimi, živimo v neke vrste notranjem konfliktu (ali večih), ki nam lahko pokaže nadaljnje korake.

Takoimenovani ‘strah’ je v resnici zamaskirana, preoblečena zavora, ki jo moramo nujno prepoznati in preseči, da lahko nadaljujemo po svoji poti. Popolnoma neizogibno je. In iz tega razloga lahko prepoznamo ta občutek – kot našega največjega zaveznika. Dobro pomislimo, kaj to pomeni. In se veselimo!

Kajti, ko nas začne stiskati, zagotovo vemo, da smo na pravi poti. Tam je jedro problema, tam so naše rešitve, tam so odgovori in tam so skriti (ali niti ne tako skriti) vzroki. Zato ravno ti občutki postanejo neke vrste gonilo za naša dejanja. Ko začutimo stisko – naj zazvoni ta dobrodejni alarm! Takrat smo blizu, zelo blizu rešitve svoje mizerije. Ali smo sposobni ta alarm vzeti kot prijazno zagotovilo na svoji poti? Ga prevesti v vznemirjenje? Vprašanje je preprosto, kot veliko preprostih stvari pa ni nujno enostavno. Če gremo torej po vrsti glede zgoraj omenjenih stanj.

1.) Nepripravljenost na spremembo – to je odlašanje zaradi naše lastne psihične nepripravljenosti. Pogosto nastane zaradi nejasnosti, kaj bi sploh radi. Ta nepripravljenost je redno pomešana z drugimi razlogi, ter nekako prehodna faza ozaveščanja, kaj se z nami dogaja. Vemo, česar ne bi radi, pa ne vemo še točno, kaj bi radi in malo postopamo na isti točki v življenju, zadovoljni s svojimi ugotovitvami o tem, česa ne želimo. Prej sem omenila, da je potrebno narediti nekaj konkretnega. Dobro in prav je, če spoznavamo različne tehnike, načine, obiskujemo delavnice, se družimo z ljudmi s podobnimi življenjskimi potmi in samega sebe nasplošno spoznavamo. Ampak slej ko prej se to raziskovanje, tipanje v temi potrebuje spremeniti v nekaj globljega. Kajti samo tam so konkretni rezultati. Aktivno iskanje tega, kar želimo pa je edini način, da do tega pridemo. To odlašanje naj torej ne traja predolgo, kajti, ko se problema enkrat zavemo, je stvar naravno zrela, da se ga lotimo. In kadar sami aktivno delujemo – se navadno tudi vesolje malo potrudi in nas podpre.

2.) Vzorec nevrednosti – nekateri ljudje imamo zanimivo taktiko vodenja samega sebe za nos. Nekako takole gre: nečesar si blazno želimo, ampak … Saj sem že enkrat poskusil, ampak …  Bi, ampak … Prepoznate to v drugih? Prepoznate to v sebi? Opazila sem, da vsi mi na določenih področjih tako reagiramo vsaj včasih v življenju. Gre za paradoks, ko se globoko v sebi ne počutimo vredne, posledično se vsemu že vnaprej odrečemo, da ne bi dobili te zunanje potrditve svoje slabe podobe in si jo tako vnaprej – varno in manj boleče – potrdimo kar sami.

V končni fazi pa se za nameček zunanjemu opazovalcu naše obnašanje kaže, kot, da nič v resnici ni dovolj dobro ali vredno našega truda. In tako naše delovanje na zunaj dejansko deluje kot večvrednosti kompleks. To seveda niti ni tako nenavadno, kajti vzorca večvrednosti in nevrednosti (oz. manjvrednosti) sta globoko povezana. Tako, kot sta strah pred uspehom in neuspehom. Veliko tega je bilo že napisanega na forumu in tudi v klasični psihološki literaturi pa tudi na področju karmične diagnostike. Če sumimo, da je to naša zavora, se je lotimo s pomočjo postopka transformacije, pri kakšnemu terapevtu, lahko pa seveda poskusimo najprej sami. Tudi za ta vzorec velja, da ga ne opazimo, dokler nismo v življenju na točki, ko ga zmoremo spremeniti.

3.) Lenoba – o, da! Najpogostejši razlog, da ničesar ne naredimo zase je ta prastara človeška lastnost, ki pa ima krasne potenciale. Lenoba v obliki udobja je razlog za prenekateri izum in splošni napredek človeštva. Radi imamo čimvečji izkoristek, čimveč truda za čimmanj dela in to je popolnoma naravna stvar. Za trenutek pozabimo vseprisotne zapise v skupnem nezavednem našega naroda, ki se berejo v glavnem v stilu ‘Brez dela ni jela’, ‘je treba delat’ ter vse trpeče ideje krščanskega izvora (in še kakšnega) o tem, kako zelo nepravično je, da se stvari sploh zmorejo zgoditi brez večjega truda. Saj v bistvu se ne.

Zato objemimo lastno lenobo, sprejmimo jo, brez obsojanja. Ona je v resnici pogosto najjasnejše kazalo naše pripravljenosti za premike. Na srečo namreč nismo le leni, smo tudi inteligentni in čustveni. In prav je, da si tudi to priznamo. Kar pa je še bolj ključnega pomena je, da se imamo dovolj radi, da razumemo, da je za večje in dolgotrajnejše udobje treba žrtvovati hitre rezultate. Tako je lenoba opravila prvo funkcijo, ki je v tem primeru ta, da poiščemo poenostavljanje in preko njega dosežemo to, da zreduciramo naše probleme na nekaj osnovnih.

Od tu naprej pa nastopi dolgoročno delovanje. Delovanje v obliki neobsojanja. Sprejemanja sebe. Sprejemanja drugih. Iskanja tega, kar v resnici lahko naredimo s tem, kar imamo. Ponavljanje novih načinov, ki jih želimo ponotranjit. Globinsko delanje na sebi. Meditacije. Afirmacije. Stotine faz in osebnih stanj na naši poti. Resda lahko veliko tega dela opravimo leže … tudi miže … ampak dragi moji, ko delamo zavestno – nismo več leni!

Rabimo samo še ljubezen in čas. In kanček zaupanja vase. Statistično gledano Dvom namreč uniči bistveno več naših sanj in želja kot dejanski Neuspeh.

Na sliki: krajinska instalacija, avtor Cornelia Konrads.
< nazaj na Kolumne