Pes je človekov najboljši prijatelj, je rekel nekdo. Zvestoba do groba, ni ga bolj zvestega bitja, kot je pes, vedno je ob tebi, vedno te počaka, ničesar ne zahteva, ni mu treba razlagati kompleksnih psiholoških procesov in vseeno vse razume. Potolaži našo žalost, naše veselje pa deli in ga množi in raznaša vsepovsod, koder ga nesejo hitre nožice. Mirno prenaša vse naše finte, ne zahteva veliko in ponuja popolno predanost. Vse to je seveda lahko res.
Potem so tu še ljudje, ki bolj cenijo mačke. Mačke, pravijo, so iskrene, ne da se jih kupit. Najboljše tovarišice so, ker so samostojne, neodvisne, nezahtevne, ter vseprisotne. Ne rabiš jih dresirat, ne navezat nase s hrano in ostalimi podkupninami, človeka pomirijo že samo s svojo – včasih nedotakljivo – bližino.
Spet tretji prisegajo na katerokoli žival. Živali, skratka, so plemenitejše, boljše, iskrenejše, prijaznejše prijateljice ter življenjske sopotnice od ljudi. Katerokoli žival vzameš, boš deležen iskrenega ravnanja, ne bo zahrbtnih zvijač, in če žival naredi kaj, kar ni v skladu s tvojo željo, je to pač nagon in si ne more pomagat. V vsakem primeru pa ne misli nič slabega. Tudi to je seveda lahko res. Res pa je, da to, da ne misli nič slabega, prinese s sabo tudi popolno odsotnost kakršnega koli razmišljanja. In če le nismo popolnoma razočarani nad človeško raso, si vsi želimo v življenju nekaj iskrenih odnosov in ljudi, s katerimi smo lahko mi samo ‘mi’, tisti jaz, ki se ne rabi skrivat. Ni večjega blagorja kot biti obkrožen z ljudmi, s katerimi se ne rabiš sprenevedat.
Ampak, kako priti do njih?
V času, ko večina ljudi na katerikoli javni prireditvi raje pošilja slikice na Facebook, čimprej in čimbolj natančno, namesto, da bi se ozrla okoli sebe in se povezala s tistimi, ki to izkušnjo ravnokar delijo z njimi, je to postalo zahtevno opravilo. Kaj se dogaja z nami, da raje delimo svoja doživetja s tistimi, ki niso z nami, kot s tistimi, ki so z nami, tukaj in zdaj, in očitno delijo navdušenje nad isto stvarjo, ki smo jo tudi mi izbrali za dovolj pomembno, da jo počastimo s svojo prisotnostjo?
Te komunikacije postajajo vedno bolj zmedene. Na primer. Sem na koncertu in gledam ljudi okoli sebe. Izogibajo se očesnim stikom, vsak strmi v svoj ekranček in deli svojo srečo (ali kakšno drugo počutje) s svojimi resničnimi prijatelji – vsemi 415-timi prijatelji na Facebooku.
Razumem, da je lepo delit. To nas dela človeške, mar ne? Kužki, mucke, zlate ribice in papagajčki ter občasna boa vseeno ne razumejo, kako ti je pri duši, ko genialen band zaigra tvoj najljubši komad. In res je, da bo vsaj 15 ljudi na Facebooku tudi bilo navdušeno in veselo zate. Ampak kako smo prišli do tega, da nam je takorekoč nerodno pogledat okoli, objet neznanca v trenutku, ko tvoja ekipa da gol na tekmi, ali podelit pogled s sosedom na koncertu, ko se ti solzice naberejo na robu, ker je ta zadnji solo bil tako vrhunsko odigran …? Kaj res mislimo, da je tistih 415 bolj povezanih z nami? Mislim, da ne. Enostavno je bolj varno imeti enosmerni promet in dati izjavo, za katero veš, da bo všeč nekaterim, drugi pa je morda ne bodo pokomentirali.
Ker, če si ‘v živo’, tvegaš. Tvegaš posmeh, zavrnitev, nerazumljenost, reakcijo, ki je nepričakovana, srečanje s čustvom, ki je drugačno od tvojega. Tudi, če sočlovek v realnem svetu, na dogodku čuti enako – tvegaš. Tvegaš še več – tvegaš nekaj zelo pomembnega- vzpostavitev intimnosti. Tvegaš svojo ranljivost. Živimo v času, ko se nihče ne želi izpostavit, če ni to nujno potrebno.
Za ceno lažne varnosti izgubljamo sebe. Izgubljamo človeškost, resnično čustvenost, vstopnico v notranji svet nekoga drugega in tudi vse zrcalne slike, ki nam jih drugi posredujejo s svojimi reakcijami na naša dejanja. Tako torej imamo neko kvazi varnost, nimamo pa najpomembnejšega. Nimamo pravih prijateljev, ki bi ti povedali, kdaj se obnašaš kot idiot, kdaj je biti s tabo najlepše na svetu, kdaj je bilo tvoje večerno modrovanje ob kozarcu merlota genialno in kdaj si res, ampak res, ustrelil mimo.
Najboljši prijatelji zato vseeno morda niso tisti, ki so zvesto tiho in mahajo z repkom, ali – človeška vzporednica – všečkajo slikice na Facebooku, ali retweetajo tvoje modrosti. Kajti oni ti ne bodo skuhali juhice, ko si doma z vročino ali odločno povedali, da moraš, za lastno dobro, resnično spremeniti svoj pogled na svet glede določenih zadev.
Predvsem pa si vsi zaslužimo nekoga, ki nas objame, ko naredimo nekaj res neumnega, ker takrat to najbolj rabimo. Ker smo ljudje, in ker razumemo druge ljudi. In prijatelj to ve.