Zmernost – skrita sorodnica modrosti (rž)
Še kdo od vas preživlja notranji dvoboj med zavedanjem, da je gibanje dobro za telo, in neustavljivo potrebo po počitku? Tisto stanje, ko gravitacija dobi nove razsežnosti, se naseli v vsako celico tvojega telesa in ti vleče skupaj oči, mišice in vsako vlakno posebej, dokler se ne spremeniš v klobčič na najbližjem kavču? Tam počakaš uro, dve, da postane malo hladneje in manj človeško zunaj (‘kdo bo pa hodil v takem kam’) in – končno – odrešilna noč, ko je čisto pretemno, da bi človek resno kam šel in se vrgel v akcijo. Drugi izid tega konflikta med materijo in umom je ta, da zbereš vse svoje notranje moči, se prisiliš iti ven, v sneg, mraz, noč ali vsaj do prve telovadnice – s prepričanjem, da ko se bo začelo miganje, bo sledilo uživanje. Ves trud bo poplačan in srečen bo povratek domov s toplim občutkom, da ‘si naredil nekaj dobrega zase in svoje zdravje’.
Pa je res tako? Ko govorimo o moči uma – kje je tu posluh za inteligenco telesa? Kdaj ji resnično prisluhnemo in kdaj nas ženejo čisto druge motivacije? Šport seveda obstaja že dolgo. Res dolgo. Prazgodovinske raziskave so prinesle jamske slike in ostale dokaze, da se je vse začelo z rokoborbo, nadaljevalo z lovom in ostalimi dokazovanji moči. Telo je bilo najpomembnejši stroj za preživetje in fizična pripravljenost predpogoj zanj. Od jamskih slik prek sumerskih in starogrških zapisov poteka njegov razvoj, danes pa … Saj res, kje smo danes?
Naše telo zagotovo ni bilo narejeno in namenjeno 12-urnemu posedanju pred računalniki. Zagotovo tudi ni usposobljeno za skrajno dokazovanje moči in ohranjanje izredne kondicije v vsakodnevnih okoliščinah. Navsezadnje je bila življenjska doba ljudi, ki so živeli v naravi in bili eno z njo, bistveno krajša od današnje tudi zaradi izjemnih fizičnih naporov. Kaj se je torej zgodilo in zakaj ta nora želja po premagovanju drugega – ki se je spremenila v premagovanje samega sebe? Da si premagal drugega, si moral biti v dobri telesni pripravljenosti, ampak bili so časi, ko je bilo to življenjskega pomena. Danes pa večinoma ni tako. Od paleolitskih časov smo razvili druge dejavnosti in dele telesa, predvsem tistega, ki vsebuje največ maščob: možgane.
In čeprav jih večinoma uporabljamo za umske aktivnosti, ima zdrava pamet prednost tudi pri fizičnih dejavnostih. Na primer. Se kdo spomni starih, zdravih ljudi iz otroštva? So samo občasno šli na kak sprehod ali so vstajali ob 5. uri zjutraj in pred začetkom dnevnih opravil že pretekli manjši maraton? So pili smoothije ali so jedli proseno kašo? So tekmovali s sabo in drugimi ali so zmerno v nekem svojem ritmu preživeli vsakdan?
Po mojih opazovanjih dolgo in zdravo živijo predvsem tisti, ki to počnejo počasi. Morda niti ne počasi, ampak vsaj zmerno in uravnoteženo. So obdobja aktivnosti in obdobja mirovanja, ki jih pozna narava in smo jih mi gladko prezrli, iščoč hormone sreče, ki se nam sproščajo, ko se zapodimo po beli strmini ali telovadnici. Vsi iščemo nekakšen mir, ampak verjetno ga ne bomo dosegli s tem, da norimo okoli – po možnosti v skrajnih okoliščinah – in si potem še čestitamo za svoje početje. Osebno – naj mi oprostijo vsi častilci športnih bogov in demonov – ne verjamem v eksplozivne športe na vsakdanji bazi kot del dolgoročnega načrta za zdravje.
Naše telo je eno samo in ekskluzivno naše – zato je na nas, da spoznamo, kaj je zanj res dobro. Ima močno razvito notranjo modrost, ki nas – če ji prisluhnemo – sama vodi k aktivnostim, ki so blagodejne zanj. Obstaja fizični nivo, ki potrebuje aktivnost. Obstajajo tudi pretoki energij po njem, ki niso vidni, pa jih vseeno kar dobro lahko začutimo – če ne drugače, na masaži, ko nam telo s pritiskom na določene točke jasno pokaže, kje boli. Ko pove, da je nepretočno, utrujeno in izčrpano. Če pa pobliže pogledamo aktivnosti, ki so razvite posebej za to, da bi bila energijska pretočnost in prilagodljivost telesa čim boljša, so te presneto mirne. Vaje, pri katerih delaš z lastno težo in pri katerih ne pretiravaš z dodatnimi obremenitvami. Chi-gong, tai-chi, joga, tibetanske vaje, pilates … Veliko je tega. Kar nekaj je lahko tudi znojenja – če jih izvajamo pravilno. Ali je torej bolj smiselno biti star in zdrav ali star in z izrabljenimi sklepi obujati srečne čase mladosti, ko smo lahko še počeli to in ono? To naj presodi vsak sam.
Popolnoma nič ni narobe s tem, da pretečemo kak maraton v življenju, se povzpnemo na kakšen tritisočak ali se knajpamo v izvirski vodi. Če pa ne moremo zaspati, ne da bi 365 dni letno pretekli svojih 5 km, če ne moremo na morje, ne da bi v popolni kolesarski opremi pri 38 stopinjah premagovali skalnate vrhove, če ne moremo domov iz fitnesa, ne da bi 500-krat napeli biceps, pa bi se bilo dobro vprašat, kaj je tisti naš notranji motor, ki nas sili v to početje.
Komu se dokazujemo, zakaj – in zakaj bi bilo samodokazovanje samo po sebi bolj vzvišen cilj kot javno tekmovanje? To so misli, ki bi jih bilo dobro upoštevati, preden zviška gledamo na tiste, ki jim je dovolj vsakodnevni večerni sprehod. Vsekakor je odvisnost od športa manj slaba za jetra kot tista od alkohola, ampak osnovni psihološki mehanizmi so zelo podobni.
Ko se imamo res radi, ne padamo v zanko potrditve, ki jo najdemo v dobrem rezultatu. Tekmovalnost ni nikoli izraz ljubezni do sebe, ampak izhaja iz potrebe po pohvali. Pa čeprav samega sebe v slogu ‘če že družina tečnari in šef izsiljuje, je vsaj moj rezultat odličen’! Za povprečnega delovnega človeka je resnični izziv v sposobnosti, da si brez slabe vesti vzame čas zase in gleda v oblake. Ali bere knjigo. Ali vsaj hodi počasi. Poskusite, izzivam vas! Ni lahko. Kajti če je previdnost mati modrosti, je zmernost tista prijazna teta, pri kateri lahko mirno zaspiš v viseči mreži, ker razume, da je popolnoma v redu in naravno početi nekaj nežno-prijetnega.
Telesu najprijaznejše vrste gibanja namreč temeljijo na odsotnosti zunanjih ali notranjih meritev. Iz radosti do življenja in notranjega veselja, kot so hoja, ples, ljubljenje. V njih je nekaj ‘pra-‘, kar prinaša mir in istočasno fizično aktivnost, ki izhaja iz srca in celostnega občutenja telesa – iz opazovanja okolice, sebe in zlitja obeh. Tovrstno gibanje zelo dobro ogreje telo, ohranja mirnega duha in nas razveseljuje dolga leta, brez, da bi zaradi njega trpeli ali se poškodovali.
Pravzaprav vse aktivnosti, ki prinašajo radost, zelo segrevajo, sproščajo, dovoljujejo pretočnost telesa in nas zdravijo.
Smeh je pol zdravja!
Včasih pa tudi več. :-)
