Največji konflikt med znanostjo, kot merljivim aspektom Življenja in Življenjem kot osebno izkušnjo je v tem, da znanost temelji na ponovljivosti, Življenje pa je v svojem bistvu (če ne celo po definiciji) neponovljivo.
Tu se skriva razlog, da je veliko znanstvenih razlag na nek način ‘zaostalih’, kajti, ko nekaj zmerimo in želimo to dokazati z repeticijo, se stvari vmes že spremenijo. Mi sicer zaznamo, da so stvari že drugačne, a ker nimamo dokazov, lahko le čakamo, da znanost to dokaže. To pa je nemogoče, dokler se znanost sama toliko ne razvije, da sploh lahko zmeri to, kar je zaznano ‘novega’, glede na ‘staro’.
Znanstveni proces je torej problematičen, ker je na svoji poti k razumevanju izgubil Človeka, zanemaril človeški faktor in njegovo sposobnost občutenja in tudi poznavanja lastnega počutja. Ločil se je od tistega, čemur naj bi služil in postal skoraj nedotakljiv, kar je samo po sebi paradoksalno.
Gre se skratka za merjenje na eni in doživljanje na drugi strani. Osebno se ukvarjam s to drugo platjo.
Vse, kar v naši notranjosti resnično lahko vemo o materiji, je to, kako jo čutimo, vidimo in slišimo, in vse to so naše duševne podobe, naši vtisi, ki nam jih posredujejo čutila in jih –sicer preko fizisa- na koncu vseeno dojemamo kot lastne projekcije in podobe v svojem duševnem svetu.
Seveda obstaja dober razlog za to, da ima npr. merilna naprava (ki je sicer prav tako omejena z našim trenutnim znanjem) veliko kredibilno moč. Ravno naše osebno doživljanje realnosti je tisto, ki mu na nek način ne gre absolutno zaupati in Človek je iskal pot, kako bi ločeno od sebe lahko objektivno opazoval in določal svet.
To je naravno in prav, kar pa ni naravno je to, da je lastno doživljanje sveta zaradi t.i. ‘objektivne stvarnosti’ postalo sekundarno, zasmehovano, nesprejeto in nekredibilno.
Naše lastno doživljanje je vseeno še vedno najpomembnejši ključ do tega, kako se mi počutimo.
Način kako raziskujemo lastne ter druge realnosti pa je tudi pomemben dejavnik na poti k skupni modrosti, kajti neobsojanje nas postavi nas v situacijo, kjer enostavno moramo biti odprti za resnice drugih, ki nas stalno nagrajujejo (in nadgrajujejo) z novimi možnostmi.
Kdor ni odprt, ne more napredovati, in nepremišljeno je trenutna znanost postavila človeka v nenaraven položaj, kjer ga hoče prepričati, da njegovi lastni občutki niso dovolj vredni ali pomembni, da bi bili enakovreden kamen v gradnji širšega obzorja skupne človeške resnice.
Če pravimo, da nas čustva ločijo od ostalih bitij, je prav, da jim damo mesto, ki jim pripada in tudi raziščemo, zakaj se pojavljajo. Nikoli se ne počutimo veseli ali žalostni, če ni razloga za to. Znanost bi si naredila večjo uslugo, če bi začela razvijati merilne sisteme za trenutno nemerljive izkušnje, kot si jo dela z negiranjem le-teh.
Kar se tiče Razuma, kot največjega dokaza za Človeškost, pa je naša trenutna civilizacija jasen dokaz, da nismo tako razumni, kot bi radi sami mislili o sebi.
Že v časih sv. Avguština, v zgodnjih zametkih znanosti je bila le-ta razdeljena na dva načina opazovanja:
Scientia: meri, testira, dokazuje in razumsko razlaga ter empirično umešča rezultate.
Sapientia: opazuje nemerljivi del človeka, tam, kjer nimamo parametrov in norm. Sem sodijo humanistika, teologija, astrologija, filozofija … in podobni viri modrosti, kot so npr. duhovne in mistične resnice, ki jih srečamo npr. pri Hafisu, Buddhi ali Rumiju in čeprav niso zmerjene, lahko močno začutimo, da veljajo.
Zelo smotrno bi torej bilo združiti oboje: merjenje in doživljanje, glede na to, da smo kot Človek sposobni obojega. Verjetno tudi ravno iz združevanja in nadgrajevanja obojega lahko pridemo do nekaterih globoljih in bolj osrečujočih odgovorov o našem lastnem Življenju. Življenje je -ne glede na prenaseljenost planeta- namreč lahko zelo samotna dejavnost, če si ne dovolimo povezovati različnih a enako pomembnih dejavnikov in živimo v ločenosti od svoje lastne biti.