Delo s travmo je v središču moje pozornosti, zato mu namenjam dodaten prostor.
Travma je najintenzivnejša oblika stresa, meja med stresom in travmo pa je individualna. Psihoterapevtsko delo s travmo je proces, za katerega je včasih potrebna določena mera dodatne predpriprave in senzibilnosti. Včasih svojo travmo namreč poznamo, včasih pa se je zavemo šele sredi procesa. S travmo se zato dela previdno, počasi, individualno in po korakih:
– prepoznavanje simptomov in stabilizacija – gradnja varnosti, izgradnja psihofizične kapacitete za soočenje s travmo;
– soočenje prek poznavanja psihofiziološke samoregulacije;
– integracija reakcije na travmatičen dogodek v osebnostno strukturo.
Ključno pri razumevanju travmatičnih dogodkov je zavedanje, da to ni bolezensko stanje, ampak izjemno inteligenten odziv našega organizma na situacijo, ki je bila preintenzivna, da bi se lahko nanjo primerno odzvali, in je v danem trenutku nismo mogli ‘sprocesirati’.
Ob travmatičnem dogodku občutimo grozo, paniko ali druge skrajno neprijetne občutke, ki nas vznemirijo do te mere, da se fiziološko ne vrnemo v stanje pred stresnim dogodkom, ampak ostanemo dolgoročno in nenaravno vznemirjeni. Psihološko naš organizem to pogosto reši s pozabljanjem tistega, kar je bilo za nas preveč intenzivno, ali pa se dogodkov sicer spomnimo, vendar jih dojemamo, ‘kot bi gledali film’ – ni občutkov, odrezani smo od dejanskega doživljanja. Pravo doživljanje tako na nek način ostane ‘zamrznjeno’ v naši psihi in telesu ter čaka na možnost, da bi se izrazilo in izživelo.
Človekov psihofiziološki sistem je namreč po naravi nagnjen k samoregulaciji in si želi razrešiti, sprostiti (ang. discharge) napetost, ki jo je stresno dogajanje povzročilo v psihi, čustvih in telesu. Ljudje si želimo dogodek doživeti, ga pustiti za seboj in se pomakniti naprej. Zato je za ljudi s travmatično izkušnjo tipično, da se zapletejo v krog ponavljanja, saj s celim bitjem nezavedno iščejo priložnost, da bi se travmatična izkušnja (končno) zaključila.
Istočasno se v takem primeru ljudje bojimo retravmatizacije, zato se izogibamo soočenju s čustvi in spomini, kar je spet popolnoma naravno in še en znak inteligence naših obrambnih sistemov. Žal travmatična izkušnja, ki ni bila zaključena, sčasoma postaja vedno težje breme. Čas te rane ne zaceli, ampak nanjo nalaga usedlino. Zato je smiselno najti način, da se to zaključi in da si čustveno, psihično in telesno (predvsem trpi živčni sistem) končno lahko oddahnemo.
O svojem odzivu na travmatičen dogodek ne odločamo sami in zavestno. Delno je vgrajen v našo telesno konstitucijo, pogojen s psihofizično prožnostjo posameznika (t.i. ‘resillience’) ter hkrati posledica skupka različnih faktorjev, ki dogodek za nas naredijo travmatičen. Tako je za nekoga krajši zaplet v verižnem trčenju neprijetnost, ki jo pozabi v nekaj dneh, nekdo drug pa ne zmore več za volan. Ključno pri delu s travmo je torej, da se zavedamo njene individualne oblike. Če nimamo jasnega vzroka (npr. avtomobilske nesreče, spomina zlorabe … ) travmo prepoznamo predvsem po simptomih.
Med simptome sodijo:
Pretirana razdražljivost, budnost, pozornost, nezaupljivost, nezmožnost sklepanja odnosov, izguba občutka sebe (depersonalizacija), občutek izventelesnosti, nespečnost, občutki tesnobe, flash-backi, težke sanje (more), občutki neprisotnosti v dnevu (disociacija, ki ni v kontekstu), občutki nerealnosti (kot, da gledamo film), kronični somatski nepojasnjeni občutki, občutki samo-sabotaže, želja po kaznovanju sebe (samopoškodovalna nagnjenja), pretirana samokritičnost, depresija, kompulzija … simptomov je veliko, saj so odvisni od vrste travmatičnega dogodka, ki nas je pretresel.
Poznamo več vrst travmatičnih dogodkov:
– Šok/akutna travma nastane pri nesrečah, napadih, nasilju, naravnih katastrofah, zdravstvenih posegih, pretresljivih novicah, spolni zlorabi …
– Kumulativna/kronična travma se pojavi pri posledicah dolgotrajnega izpostavljanja določenim stresorjem. Med kumulativne travme sodi tudi odsotnost stika in zrcaljenja v otroštvu. Posledica te travme je pogosto nejasna samopodoba, slabo mnenje o sebi, sabotaža sebe, občutki nekompetentnosti, preveliko jemanje odgovornosti …
– Sekundarna travma je t. i. ‘izčrpanost sočustvovalca’ – pri ljudeh, ki delajo s posebno težkimi temami: umirajočimi, bolnimi, v zaporu, delo v psihiatriji, socialno delo, v psihoterapiji, delo z begunci, na policiji …
– Travma neudeležene osebe/očividca nastane, ko smo zaradi določene situacije nemočno gledali, kako se nekomu dogaja nekaj hudega.
– Medgeneracijska/transgeneracijska travma je prisotna, ko otroci ali vnuki fizično čutijo posledice travmatičnih dogodkov, ki jih sami niso bili deležni, a vseeno doživljajo vse simptome. Družinske zgodbe se prenašajo prek fizioloških sprememb in psiholoških vzorcev. Dokazano je tudi, da so posledice holokavsta segle globoko v potomce prek medgeneracijske travme.
Kako na travmo reagiramo?
Načeloma lahko v nevrološkem in tudi psihičnem smislu govorimo o štirih vrstah reakcij: beg, boj, zamrznitev (ang. flight, fight, freeze) in zadnja, ki je zelo pomembna, a se govori o njej šele nekaj let. To je pretirana skrb/laskanje/navezovanje/negovanje čustveno pomembne osebe ali ljudi nasploh z namenom, da za vsako ceno ohranimo odnos (angl. ‘fawning over’, ‘to fawn’ oziroma ‘tend and care’).
Kdaj smo travmo predelali?
Takrat, ko imamo zavesten spomin na dogodek (če je to mogoče), občutkov pa ne podoživljamo. Ko imamo zavedanje, da se je nekaj zgodilo, ampak to ne vpliva direktno na naše življenje tukaj in zdaj in nas ne ovira. Ko se počutimo primerno stanju, v katerem smo, in ko ves naš sistem primerno reagira. To pomeni: ko je nivo našega razburjenja in čustvene prisotnosti premosorazmeren s situacijo, v kateri smo.
To naredimo prek dolgotrajnega in počasnega procesa gradnje psihofizične prožnosti (t.i. ‘resillience’), procesa t.i. ‘titracije’ (počasno in kontrolirano izpostavljanje in grajenje stika s travmatičnimi vsebinami, brez retravmatiziranja) in končno – integracije.
© Tina Turk | 2018