Malo bom zafilozofirala zdaj, pa upam, da kakšna novonašla boginja ne pade s svoje mavrice. Sporočam tudi, da nisem cinična, ampak ilustrativna. Žarek neke druge realnosti želim dostaviti v ta vseslovenski ženski moment gledanja vase, ki je zmetal veliko različnih idej in principov v eno košaro obrednih polnočnih smoothijev, maternične gimnastike in nevemčesavse. Težko sledim, veliko je ponudbe na tem področju, kar je naravna posledica popolnega pomanjkanja ponudbe v preteklosti. Skratka.
Meni se zdi super, da se ženske ukvarjamo s sabo, in da raziskujemo kdo smo in kaj smo. Fizično, psihično, čustveno, geografsko, umsko, racionalno, filozofsko, botanično, erotično, kulinarično in tako naprej. Dejstvo je, da smo zgodovinsko imele manj prilike za raziskovanje, v javnosti in v zasebnosti, in da je ta téma pomembna stvar. Razumljivo je tudi, da se včasih ne moremo čisto odločiti, ali bi to počele zase ali za svoje partnerje, ali kar oboje naenkrat. Karkoli to pomeni. Pač, raziskujemo, nismo imele dovolj prilike, nismo imele dovolj močnega glasu. Gre za neko kolektivno stvar. Spodbujam, ne glede na to, da so nekatere stvari na prvi pogled bizarne, komične, kozmične, ali vse troje skupaj. Ne strinjam se, da morajo biti stvari vedno racionalne ali znanstveno dokazane.
Nadalje: super je tudi ples in miganje z boki in sama se ob teh dejavnostih zagotovo počutim prav božanstveno. Mogoče nimam potrebe po tako zunanjih izrazih stika s sabo, kot ga imajo neke druge ženske, ki so oblečene skladno z luninimi menami in vremenom, pa nimam nič proti. Iskreno se mi zdi fascinantno, barvito, in kdor to čuti mora to početi in pika. Absolutno stojim za tem, da je treba pustiti svobodo vsakega (neškodljivega) izražanja ljudem, pa naj bo to še tako nenavadno. In tudi obredi, taki in drugačni so sila pomembni, ženski krog, rdeči šotor itd. Podpiram kar nekaj teh žensk z vsem srcem, nekatere s prisotnostjo, druge drugače.
Tudi zavestna povezava z maternico je pomembna, enako velja za ostalo telo in vse, kar nam to telo sporoča. Proti temu nimam nič, čeprav določeni pristopi niso zame, ampak isto velja za tisoč drugih stvari in ne bom se zdaj spravljala na sestre-v-ženskosti samo zato, ker mi kakšen odtenek roza barve ne ustreza. Ni skrivnost, da sem končala kup nekih tečajev, šolanj in izobraževanj, ker me je res veliko tega zanimalo. Zaključek je, da nekatere stvari pijejo vodo, druge ostajajo žejne – kot pri toliko drugih stvareh na tem svetu. Skratka, ne bom sodila ne obrekovala stvari, ki meni osebno ne zaigrajo na prave strune. To ne pove nič o teh stvareh. Pove samo veliko o moji firbčni naravi.
Kar me pri vsem tem raziskovanju zmoti pa je to, da se zdi, da trenutno definicijo ženske narave določa predvsem nerazčiščen pogled. Zakaj je ta pogled nejasen?
Če vprašamo moške, večinoma vidijo žensko naravo kot izključno milo, mehko, toplo, receptivno … itd.
Zanje ženska narava ni bojevita, vročekrvna, strastna – razen v odnosu na spolnost, ples ali morda materinski instinkt. Kaj pa če je tudi takšna? Kakšna pravzaprav je?
Ženske, zgodovinsko gledano, večinoma sploh nismo imele časa nemoteno in globinsko raziskati tega, kakšne smo, same s sabo in pri sebi. Moški so – po neki naravni logiki – definirali pod ‘žensko naravo’ tisto, kar je v njihovim dojemanju žensko. Večinoma je to tisto, kar vidijo pri drugem spolu in je drugačno od tega, kakor vidijo sebe. To seveda velja tudi v nasprotno smer. Ko smo dobre volje, so to navadno stvari, ki nam prijajo, ko ne, pa obratno. Ampak to je že druga zgodba.
Nazaj k naši ženski naravi: vsi skupaj delamo napako, ko razvijamo površinske teorije. Ideje, da se vsa ženska moč in energija skriva v miganju z boki ali ljubko in pasivno skrbijo za ozadje moških uspehov, povezanost družine in stik z naravnimi ritmi. To je zelo plitvo. To je približno tako, kot bi vse kvalitete moškega omejili na fizična dela, dostavljanje mesečnega zaslužka na mizo in občasno ukvarjanje s športom.
Lahko smo srečni tudi s tem programom, ampak to ni bistvo tega zapisa. Bistvo je, da odgovora še nimamo. Vsi skupaj ga nimamo. V civilizacijskem smislu. Nimamo pojma, kakšen je ženski princip, imamo samo precej jasno idejo, kakšen se ta zdi moškim, ker so ga stoletja opisovali. Torej je posvojen. Prevzet. Poleg tega ‘prevzetega pogleda’ imamo ženske kolektivno še nek nejasen občutek, da bi lahko bilo za tem še nekaj drugačnega. Kar še ne pomeni nujno, da je žensko izključno diametralno nasprotno moškemu, ali pa da je kaj narobe z moškim videnjem ženske kot takim. Mogoče imajo moški delno ali popolnoma prav. Trdim le, da ne vemo.
Dobro, pošteno in smiselno bi torej bilo, da si vzamemo čas za raziskovanje, za posluh druga drugi (in drugemu), za notranji posluh sebi, za opazovanje, za čutenje in vse te stvari. Ampak brez tega, da smo tako vsi skupaj globoko prepričani, da je ženskost popolnoma nasprotna moškemu delovanju, da je samo ene kvalitete … in tako naprej.
Potrebna je odprtost najvišjega tipa, za pogled preko preveč enostavnega, polariziranega mnenja, da so ženske preprosto in izključno nasprotje moškemu. Zato je tudi logično, da moški ne prepozna ženskega vidika, prepozna samo žensko željo po tem, da bi imela svoj vidik.
Kaj je žensko pa pravzaprav še ne vemo, ker ne vemo, kako bi ženske družbo kot tako zastavile, če se ne bi zgledovale po moških in zrcalile v moškem pogledu.
Pogosta trditev, da ‘ženska ne ve, kaj hoče’, je zato popolnoma na mestu in zgodovinsko utemeljena. Naj razišče, kaj hoče! Mogoče bo trajalo nekaj stoletij, kot je trajalo pri moških. Ampak nekje je treba začeti in najbližje je pri sebi. Poljudno raziskovalno, z ljubeznijo.
To je raziskovanje, ki bi nas moralo zanimati.