Björk: Black Lake
Tokratni mlaj je simbolično povezan s simboliko Plutona (in Hada) in se pretežno ukvarja z globokimi življenjskimi vprašanji.
Na astrološki ravni je njegov simbol Škorpijon, ki se največkrat sooča ravno z osnovnimi temami življenja in smrti – temami preporoda. Pripadajoče energije so tiste, ki nam pomagajo nekaj odstraniti, nas prisilijo, da z nečim zaključimo in naredimo prostor novemu. Brez konca ni začetka. Ta del nas razume, da nekaj rabi umreti, preden se nekaj novega rodi. Razume tudi cikle v življenju in bolečino ob teh spremembah.
Škorpijon v nas išče našo globoko čustveno resnico. Prav zato nas temačne, skrivnostne stvari tako privlačijo. Instinktivno vemo, da so tam pravi odgovori za nas, če smo se pripravljeni z njimi soočiti.
Sufijski modrec Rumi je povedal:
‘The wound is the place where the Light enters you*,’ in to je tisto, kar v resnici iščemo – svetlobo.
Kar je specifično škorpijonskega pa je sposobnost, da se te boleče rane pozdravijo. Paradoks svetlobe je ravno v tem, da moramo skozi temo, da pridemo do nje.
Škorpijonsko zdravilo je ljubeča in neizprosna iskrenost. In čas. To ni Saturnovski koncept časa, ki bi nas silil delovati, to je Plutonski koncept časa, ki zahteva od nas da se dotaknemo Brezčasnega, naše smrti in našega rojstva, da na nek način malo umremo. Potem se, pogosto iznenada, pokaže Nepričakovano in Novo. Nobene igrivosti ni tu, nobenega prostora za lahkotnost. Gre za temne, težke stvari, s katerimi končno lahko opravimo enkrat in za vedno. Gre za vsebine, ki so čisto na dnu tiste točke, ki predstavlja naš notranji čustveni svet.
V vsakem človeku, na njegovem notranjem čustvenem zemljevidu, obstaja podzemna jama, v kateri se skriva jezero, v katerem so vsi odgovori na žgoče probleme. To jezero nam lahko zrcali naš notranji jaz, če smo se pripravljeni spustiti v to jamo, se potopiti v to vodo, se pogledati v gladini in se soočiti s tem, kar vidimo.
Škorpijonske teme nam nudijo stik z notranjim podzemljem, dnom, od katerega se lahko odrinemo, in pridemo spet ven, na svetlobo, na sonce, na zrak. Tam ‘zunaj’ zares zaživimo, ampak to lahko storimo le z zavedanjem, da vemo tudi, kaj je v naši temačnosti, v našem podzemlju. Ko simbolično gremo ‘pod zemljo’ smo za zunanji svet na nek način nevidni, ker smo prisotni v nekih drugi procesih, za katere rabimo določene pogoje – mir, samoto, odsotnost itd. Šele tako lahko srečamo svoje temno bistvo.
To je, metaforično, Hadov zaklad, odkritje naše sence, soočenje z njo in sprejemanje temačnega dela sebe. Nemogoče je biti popoln in resnično močan, če se bojimo neznanega.
Opremljeni s Hadovim darom nevidnosti lažje zmoremo strahovom pogledati v oči. Takrat šele lahko vidimo, da nas preganja naša lastna nemoč. Od trenutka, ko se je zavemo, pa se spremeni v svoje nasprotje. V moč. Enkrat premagani strahovi so za vedno premagani. V najboljšem primeru izginejo, v najslabšem pa znamo z njimi živeti.
(*Dobesedni prevod: ‘rana je mesto, kjer Svetloba vstopi vate’, samo skozi rano torej lahko prodre v nas nekaj novega, svetlega, kar nas spremeni.)
