‘I tried to draw my soul but all I could think was were flowers’ Kate Powell
Pomladno enakonočje (Pomladišče) je čas trenutka ravnovesja, predno se gugalnica svetlobe zapelje na drugo stran; iz statičnosti tihih dni proti živosti in toploti. Za kratek čas pa smo vmes. Med temo in svetlobo, med starim in novim, smrtjo in življenjem. Narava nam to kaže na nivoju spontanega začetka, tam, kjer so doma instinkti. Kjer ne sprašujemo, zakaj, kako in kam. Življenje gre naprej, tudi ko nekaj umre – oziroma predvsem takrat.
Nikoli nismo bolj živi, kot v stiku s smrtjo in nič nas bolj ne spomni na to, kot zeleni brstič, ki požene iz črne prsti.
Na psihološkem nivoju je to prilika za vzporedne procese, ki so lahko zavestni. Rast in mirovanje, svetloba in tema, notranji in zunanji svet, analitičnost in spontanost, spomin in zdaj, delovanje in nedelovanje … psiholoških parov, ki se dopolnjujejo in nihajo, je nešteto. Vsako delovanje poteka veliko močneje in intenzivneje, če se ga zavedamo. Rastemo, iz skoraj nevidnega, iz semena, ki so naše ideje in občutki, kot rastejo rože; naše želje so popki teh notranjih cvetov.
Če zavestno gojimo svoj notranji vrt, imamo lahko nekaj besede glede tega, kakšna je naša transformacija in v katero smer bo tekla naša rast. Sicer bo naš vrt divji in bomo rabili dolgo, da bomo ugotovili, kaj sploh raste, kaj je uporabno in kako do plodov.
Samoreflektivni procesi iz nas naredijo izurjenega vrtnarja, ki prepozna škodljivca in ki ve, kaj v določenem času določena rast potrebuje. Duša nas navdihuje, zavest usmerja, telo in um delujeta. To je ravnotežje vsakdana, ki je najbolj ubrano. Vsako ravnotežje se sreča s svojim nasprotjem v trenutku, ko ga pozabi – zato se nanj spomnimo še posebno ob času enakonočja.
Lepo pomlad :)
