logo

Sončna stran sence

Screen Shot 2018-03-31 at 13.03.29Iz vidika Ego-zavesti (Ega) je senca tisti del, ki ga imamo najmanj radi. Predstavlja vse tisto, kar nam navadno ni všeč pri drugih, česar se sramujemo, kar ni v skladu z našo najljubšo predstavo o svetu in tudi sebi.

Predstavlja tudi vse tisto, česar absolutno ne sprejemamo, kar vidimo samo pri drugih in kar kritiziramo z močnim čustvenim nabojem. Gre torej za tisti del nas, ki je globoko v nezavednem, daleč od naše zavesti. V tem smislu bi bilo najbolj zdravilno pogledati to skrajno neprijetno ali celo osovraženo lastnost na eni strani, naše življenje na drugi strani in ugotoviti, kje bi kapljica te ‘groze in gnusa’ za nas bila zdravilna ali celo zelo nujna. Kar vidimo kot strupeno je v zelo majhni dozi lahko zavestno pripravljeno zdravilo.

Moja kolerična, agresivna soseda je lahko zelo dober indikator, da moram priti v stik s svojo asertivnostjo. Moj kritičen nadrejeni je lahko pokazatelj, kje sem prekritična do sebe, ko to ni potrebno. Učiteljica mojega otroka, ki jo napol obsojam, ker je pred 10 leti na FB objavila seksi sliko v bikiniju, mi lahko veliko pove o tem, kako sem rigidna v stiku s svojim dojemanjem morale in etike, ali celo nekaj o doživljanju telesa in lastnem doživljanju erotike.

Kljub temu, da so določene stvari zelo jasno označene kot napačne, jih je pomembno videti, raziskati, jim pogledati v oči. Zanikanje je namreč tisto, ki onemogoči integracijo in nas prikrajša za zdravilne kvalitete, ki jih integracija prinaša.  Iz vidika širše slike, je senca vedno nasprotje. Vsakič znova dopolnjuje in skrito podpira svojo drugo stran. Tu lahko razmišljamo podobno, kot v konceptu jing-jang. Življenju je senca smrt, zato se je tako otepa, a hkrati ga brez nje ni. Smrt tudi ne more obstajati brez živega. Ko sprejmemo in doživimo oboje, lahko pridemo v stik s transcendentalno kvaliteto, ki je tista, ki obe strani združi in poveže.

V teh dnevih Kristijani praznujejo oba dela življenja sočasno, zato je na simbolnem nivoju to pomemben čas. Je prilika, da pridemo v stik s tem zavedanjem, kako nekaj enostavno mora umreti, da se nekaj novega lahko rodi. Včasih je to dobesedno, največkrat pa je simbolno, zgodi se v naši psihi in na nivoju notranjega občutenja. Smrt prinaša žalost in hkrati živ spomin na rojstvo. Na nek način je to tudi obljuba in spomin na prihodnost, primoranost nadaljevanja živosti na drugem nivoju ali na drugačen način.

Vsakič, ko sprejmemo en del sence, pridemo v stik z nekim delom nezavednega, ki ga ozavestimo. Ta proces je neskončen sam po sebi, na našem individualnem delu pa je lahko zelo pomemben, saj je senca sama po sebi brez predznaka. Ima kontekstualno noto in je delno kulturno določena. Ime ‘senca’ ima namenoma rahlo umetniški prizvok, tako lahko začutimo njene mnogotere nianse in tudi barve. Je črna in je bela, a ne pozabimo vsega vmes, s čemer pravzaprav največkrat živimo. Senca vedno doda dimenzijo, sliko naredi dobesedno trodimenzionalno. (Kot dober primer vidim to sliko, ki jo prilagam s ptički, avtor je Tyler Art, grafitti umetnik.) Senca je lahko pisana in v vsaki barvi predstavlja nianso odtenka do njenega izteka na eni strani v temo in drugi strani v svetlobo.

Za boljše zavedanje naj omenim kot primer, da je senca nasilneža lahko nežnost. Nežnost je pogosto kvaliteta, za katero njegova Ego-zavest meni, da ni dobrodošla. Senca lenega človeka je lahko pridnost, ki čaka, da je najdena, ker nekoč ni bila prepoznana ali ni zmogla biti kultivirana. Tako je z vsako našo lastnostjo. Negativnost sence je v tem smislu (Gestalt) kvaliteta iskanja cele slike, ali podobno kot pri teh črkah, ki jih ta hip berete: točno tisti del, ki omogoči, da vidite črno. V tem primeru je senca belina ozadja, saj je vse, kar črka ni. 
Senca je tako lahko vsak naš skriti talent, vse, kar občudujemo pri drugem in vse, kar menimo, da drugi lahko, pa sami ne zmoremo. Spomnimo se, da tega, kar vidimo v drugem, ne bi mogli prepoznati, če ne bi imeli tega v sebi. Zavist nam tako vedno pokaže našo skrito, še neobstoječo sposobnost, da dosežemo točno to, kar menimo, da so drugi sposobni, mi pa ne. Tako se z zavedanjem vedno znova lahko prerodimo, vsakič, ko nekaj integriramo, neka osamljenost in ločenost umre, hkrati se rodi novo, transformirano zavedanje večje psihične celosti in s tem nova identiteta, nova moč, nov del nas.

Pomembna past na tej poti je, da včasih razumevanje na mentalnem nivoju ustavi doživljanje in s tem celost procesa. Če nekaj razumemo, se torej pogosto prikrajšamo za izkušnjo, saj smo mnenja, da je to ponotranjeno. Nič ni dlje od resnice, kajti ravno izkustveni element predstavlja razliko med teorijo in prakso, med pametjo in modrostjo. Zato kar pogumno previdno skočimo v svoje globine, kjer vedno znova lahko odkrijemo, da brez sence ni sonca, najbolj udobno pa je nekje vmes, na stičišču, kjer lahko svobodno izberemo toploto čistega obstoja in tudi prijetno hladen vetrič razuma.

 

‘Vse, kar nas moti pri drugih, nas lahko privede do razumevanja sebe’ – C. G. Jung.

‘The shadow is a living part of the personality and therefore wants to live with it in some form. It cannot be argued out of existence or rationalized into harmlessness.’ – C. G. Jung

TYLER ART

TYLER ART

 

Tina Turk is practitian of analytical psychology and psychotherapy in her private practice in Ljubljana, Slovenia. She is interested in psyche, symbols, arts and somatic work, especially with trauma-related problems.