Ali ste vedeli, da je vaša noseča babica v svojem trebuhu in maternici nosila tudi vas?
Ženske se rodimo z vsemi jajčeci, kar jih premoremo, številka je dokončna. Tako je med nosečnostjo vaša babica bila noseča z vašo materjo, vi pa ste bili majhno jajčece v jajčniku vaše mame in ta vaša trojica je povezana dlje in močneje, kot si mislite.
To odpira dve dodatni zavedanji.
Prvo zavedanje je, da od okoli dveh milijonov jajčec, ki jih ima ženska ob rojstvu, že do pubertete mesečno odmre okoli enajst tisoč in potem naprej zelo v velikem številu, samo nekaj sto jih ostane realno oplodljvih. Zato se res lahko počutimo kot, da smo zadeli na loteriji življenja že zaradi dejstva, da se rodimo.
Včasih se človek počuti krivega, nesrečnega, nevrednega, slabega, ker se je rodil v družini, ki ga ni zmogla pravilno sprejeti, imeti rada ali podpreti.
Zavedanje, da je Življenje, kot mogočna sila, ki teče skozi vse kar obstaja, izbralo točno tebe, lahko takrat osmisli tvojo borbo. Osmisli tudi tvojo življenjsko zgodbo in podpre tvojo notranjo moč.
Sprejeti in ljubiti samega sebe samo zato, ker si. Z zavedanjem, da si dovolj dobra/dober samo zato, ker si. To je naloga, ki je včasih težka. Hkrati je zelo važen korak na poti k celemu sebi. Kako bi si sicer lahko namenjali ljubečo naklonjenost, če ne uvidimo, da smo dovolj pomembni? Da smo lahko ljubljeni in smemo biti ljubljeni samo zato, ker smo? Brez ljubezni do prave spremembe ne more priti.
Drugo zavedanje je povezano s transgeneracijskimi vzorci, strahovi, travmami in čustvi vseh vrst. Raziskave povedo, da se je tudi tretja generacija žrtev holokavsta soočala s posledicami travme.
Ko torej pridemo v stik s svojimi težavami, nam je lahko v neprijetnost a hkrati v pomoč dejstvo, da niso čisto samo naše. S čim se je soočala naša babica? V kakšnih pogojih je odraščala naša mati? Kakšni so bili njeni strahovi, želje, stanja? Tu je seveda ključno kakšna so bila partnerstva, sorojenci in življenje nasploh. Veliko lahko zvemo o sebi, če poznamo življenja naših neposrednih prednikov, samo z bivanjem v sedanjosti ne moremo rešiti čisto vseh vprašanj.
Včasih je pretirana osredotočenost na ‘tukaj in zdaj’ in izključevanje preteklosti ravno tako lahko beg od težav. Takšnih težav, ki so v nas globoko vkoreninjene, a se jih izogibamo. Mogoče je lažje, če vemo, da niso samo naše?
Potem je tu še čas. Kot pri nosečnosti in vzgoji otroka (ali vsega v naravi), stvari rabijo čas, da dozorijo. Pogosto se ljudje, ki pridejo na pogovor že zavedajo, da veliko razumejo, a hkrati to zavedanje ni dovolj. Potreben je čas, da se psihološke resnice izkoreninijo in da poženejo in se okrepijo nove korenine, temelječe v novih, za nas pomembnih resnicah. Gre torej za ravnotežje: zavedanje, da tudi pretekle težave rešujemo v sedanjosti, a hkrati s preteklostjo lahko za nek čas ustvarimo dialog, ji prisluhnemo.
V analitičnih pristopih sicer tradicionalno velja, da pereče teme rešujejo tri generacije. Če ste vi tretja generacija neke določene družinske teme, obstaja torej velika možnost, da imate priliko to ozavestiti in zaceliti.
Tu je vaša velika moč, ki stoji sicer v sedanjosti, a ta sedanjost stoji na ramenih prednikov. Simbolno gledano bi sicer ‘stali’ kot drevo brez korenin. Drevo pa se razvija in raste hkrati v dve smeri – v višino in globino. Pri analitičnem raziskovanju sebe se tako ukvarjamo tako z razcvetom v sedanjosti kot z negovanjem in stikom s svojimi koreninami, kajti te nas prizemljijo in podprejo, tudi, če je prisotna določena mera bolečine. Vse, kar je naša resnica, vsebuje lepoto, tudi, če ni prijetna. Lepota je v moči čistega zavedanja, ki teče skozi nas, ko živimo sebe.
Tudi C. G. Jung nas uči, da ni večjega privilegija, kot živeti celega sebe, takšnega, kot smo. Če se odločimo, da svoje korenine presekamo, imamo za to verjetno dober razlog. Vseeno potem poženemo zračne ali kakšne druge korenine … simbolno gledano naše zavedanje tako vseeno ostaja in nam pomaga pri tem, da smo si razjasnili, kdo smo.
Ko vemo, kdo smo, pa je veliko lažje živeti.